Spletna stran Torek ob petih je pod drobnogled vzela besedila slovenskih glasbenikov in ugotovila, da je mnogim pravilna raba rodilnika tuja. Glasbenik Vlado Kreslin pravi, da je to nedopustno. “Pesmi ne napišeš kar med vožnjo v avtomobilu. Pesem napišeš, preštudiraš, prespiš in šele nato se jo posname. Če ves ta čas ne opaziš napake, si nepismen,” je povedal za omenjeno spletno stran.

Z njim se strinja tudi Monika Kalin Golob, redna profesorica slovenščine na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki pravi, da pesniška svoboda ne more biti opravičilo za neznanje. “Pisci besedil seveda imajo svojo pesniško svobodo, dokler je ta stilno, ali če želite, ‘umetniško’ upravičena, torej ima neko stilno vlogo, učinek. Ni pa pesniška svoboda opravičilo za neznanje, tako da bi glede napačne rabe rodilnika – kadar ne gre za rimo ali pesem v pogovornem jeziku – lahko rekli, da je, preprosto, jezikovna napaka,” je jasna dr. Kalin Golobova, ki je še dodala: “V popularni glasbi je kakovost besedil zelo različna, od prave umetnosti do – ničesar. In skladno s tem lahko vrednotimo tudi napačno sklanjanje: kadar kdo poje pesem v slengu, pogovornem jeziku, narečju …, seveda ne pričakujemo knjižnega sklanjanja, ampak tako, kot ga izbrani register uporablja.”

Nekaj primerov slovničnih napak v pesmih:

Miran Rudan (Laure ni več): "Verjemi, vse to si ne želim.“
Bilbi (Hvala za vijolice): "Ne vem, če ne bi ji kar vse povedala.“
Neisha (Pridejo časi); "Ne jemlji žalost preresno, le enkrat se živi.“
Jan Plestenjak (Sedem let nazaj): "Tisoč ljubic mi ne pogasi nemirno kri.“
Tabu (On): "Priznati nisem si hotela to.“    
Slon in Sadež (Disko kmet): "Ne furam musko govejo.“
Domen Kumer (Po dežju): "Ljubil bi za vedno te lahko, a usoda ni želela to.“
Zlatko (Ljubljana): "Nisem izgubil vse, ker še nisem predal boja.“