V sedmih letih skupnega življenja s svojo ''ne vedno boljšo'' polovico sem prišla do recepta, kako si ob naporni službi olajšati vsakodnevne obveznosti v gospodinjstvu. Po 22. letih življenja v ekskluzivnem hotelu ''Mama'', kjer se je vse pripravilo in pospravilo samo od sebe, sem se kar naenkrat soočila s kuhanjem, pranjem, pospravljanjem, likanjem in podobnimi vsakodnevnimi opravili. Prvih nekaj let sem porabila za odkrivanje različnih načinov kako bi najlažje opravila s temi nalogami in tako naenkrat prišla do resnično učinkovite inovacije. Imenuje se ''Komunikacija s partnerjem''. Ugotovila sem, da ne glede na vsebino in ton komunikacije, lahko z vztrajnim govorjenjem pripravim partnerja, da mi pri teh opravilih pomaga pa čeprav to krši vsa njegova prepričanja in poglede na vlogo ženske v moderni družini. Na začetku je bilo potrebno veliko besed in stavkov, da sem postala dovolj zoprna in se je partnerju zdelo, da bi bilo sesanje stanovanja precej blažja kazen, kot pa poslušanje mojih monologov. Sesalec me je vsaj preglasil. Sčasoma pa sta komunikacija in partnerjev pozitivni ''feedback'' pojenjala in rastla obratno sorazmerno do te točke, da danes samo s stavkom: ''Dragi, a se bi pogovorila?'' dosežem, da pospravi mizo za seboj, vrže umazano perilo v koš, mi postreže pijačo in prepusti daljinec, da večer preživim ob gledanju najljubšega programa. Zaradi te majhne pomoči so vsa ostala opravila toliko lažja, da jih z veseljem opravim in pozabim na vprašljivost načina na katerega sem nekoga pripravila na pomoč.