Legendarni režiser William Friedkin, ki je na letošnjem beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva za življenjske dosežke, je pripravil eno od najzanimivejših in najzabavnejših tiskovnih konferenc letošnjega festivala, na kateri je iz dvorane skoraj poslal slovenskega novinarja Matica Majcna, ker je ta priznal, da mu Srbski film ni pretirano pri srcu.

Zakaj je ravno Čarodej najljubši film, ki ste ga kdaj posneli?
Sorcerer je film, ki je prišel najbližje moji viziji. Od vseh filmov, ki sem jih kdaj posnel, je bil  rezultat Čarodeja točno takšen, kot sem si ga zamislil. Fizično je bilo zelo težko, približno 50 ljudi iz ekipe, vključno z mano, je zbolelo za malarijo, gangreno ali še čem hujšim, vendar smo lahko srečni, da smo ga posneli.

Ste razočarani, ker gledalci za najljubšega niso vzeli Sorcererja, temveč Izganjalca hudiča?
Sploh ne, hvaležen sem za to, da je gledalcem všeč katerikoli film, ki sem ga naredil. Izganjalec hudiča in skrivnostnost vere je všeč tudi meni. Ta misterij Jezusa – v svojem življenju ni ničesar zapisal, nikoli ga niso naslikali, vse, kar vemo, je to, kako se je rodil in umrl, pa vseeno vanj že dva tisoč let verjame na milijone ljudi – se mi zdi izjemno skrivnosten. Tega ne razumem, a se mi zdi izjemno. Zato tudi gre v filmu, za misterij in moč vere.

Vaš zadnji film je bil veliko manjši, z veliko manjšo produkcijo.
Lahko bi delal filme v hollywoodskem studiu o junakih v obleki iz spandeksa z veliko črko na prsih, ki rešujejo svet, ali o zombijih, vendar tega nočem delati, prav tako ne gledati. Kot na primer Morilec Joe – kot da bi bil svet kaj manj bogat, če tega filma ne bi bilo.

Kako lahko kinematografija vpliva na trenutno vsesplošno krizo?
Svet kinematografije ljudem pomaga, da najdejo pot k sprejemanju sebe in drugih ter spoštovanje tega. Sorcerer je metafora za narode sveta, ki se morajo naučiti shajati drug z drugim in z naravo, sicer bodo eksplodirali. Svet danes temelji le na grožnjah, vsi nekomu grozijo; to se dogaja že od druge svetovne vojne, le da je zdaj orožje jedrsko in je potreben zgolj en norec, da konča vso civilizacijo, kot jo poznamo. Naj filmi pomagajo ljudem, da bodo našli skupni jezik.

Torej filmi niso slepilo, kot da je na svetu vse v najlepšem redu?
Ni v redu, ni superjunaka, ki bi reševal svet, ni Supermana, ni Batmana, so le običajni ljudje, in edina rešitev je, da na oblast spet pride nekdo, kot je bil M. L. King ml. oziroma kdo, ki je pripravljen tvegati življenje za mir in kompromis. Vsi potrebujemo vodje, a ko vidim svojo vlado, kako grozi drugi državi, me je sram. Amerika ne more biti policist sveta, nihče ne more biti.

Katere filme gledate danes?
Večinoma gledam filme, ki sem jih že gledal. To so Osem in pol, Petje v dežju, Demoni ... Rad gledam tuje filme, ste že slišali za Srbski film? Precej dobro. Če vam ni všeč, lahko zapustite dvorano.

Jeb** Gena Hackmana

Na igralcih uporabljate precej krute metode; so se z leti omehčale? Matthew McConaughey je bil na rdeči preprogi za film Morilec Joe videti precej srečen, medtem ko je vaš spor z Genom Hackmanom tako rekoč legendaren.
Je** ga, če on ni srečen, kaj naj jaz naredim … Imam ga za prijatelja, ki se je upokojil in ima čudovito življenje v mehiški vasici Santa Fe. Z njim sem bil grob, ker je bil njegov lik grob. Z igralci delam kot psihiater, čeprav nikoli nisem delal v tem. S psihiatrom se pogovarjaš, mu razkriješ del sebe; jaz to počnem z igralci. Želim, da se spomnijo, kaj jih je razžalostilo, razveselilo, kaj tragičnega so doživeli, in to uporabim, ko želim iz njih izvabiti določeno čustvo. Morajo se spomniti, kako so se v določeni situaciji počutili, in to prenesti v vlogo. Res je, da igrajo vlogo, a čustva so njihova. Oni so srečni, veseli, žalostni ali zlobni. Igralci portretirajo svoja čustva. To na snemanju počnem vsak dan in zato me je Hackman sovražil bolj kot svojega preprodajalca drog. Imam razlog, da to počnem. Provociram, da igralec prebudi svoje spomine.

Kaj bi priporočili mladim režiserjem?
Takoj pojdite iz šole za filmske ustvarjalce, kupite si kamero, posnemite film, zmontirajte ga doma in ga dajte na splet. Ne skrbite za kritike, naj ljudje vidijo vaše delo. Danes imajo mladi priložnost, ki je sam nikoli nisem imel. Ko sem jaz začenjal, je bilo veliko veliko težje. Potreboval sem ekipo, veliko opreme in igralce, drago plačane igralce, distributerje... Na srce bi jim položil še tri reči. Pomembno je, da znaš svoji ekipi natančno predstaviti svoje ideje, prav tako pa moraš biti odprt za njihove. Najpomembneje je, da si pošten sam s seboj in dela ne končaš, dokler nisi sam popolnoma zadovoljen. Torej komunikacija, poslušanje in poštenost do samega sebe. Nihče te ne more naučiti, kako delati filme. To je nekaj, kar se naučiš skozi proces in opazovanje ustvarjanja filma. Moji filmi so sprejemljivi zato, kar sem se naučil iz dela drugih. Vsi, ki bi se radi naučili delati filme, naj si dobro ogledajo filme Alfreda Hitchcocka, kako on operira s prizori, in to ne le v grozljivkah. Hitchcock je naredil najbolj romantičen film, kar sem jih kdaj videl. Kemijo med igralcema, ki je tako lepa in močna, je prikazal zgolj z enim pogledom.