"Woohoo, danes praznujem pomemben dan moje 21-letne radijske kariere!!! Mineva točno 7 let, odkar sem se pridružil skupini ljudi, za katere sem mislil, da zih kaj skrivajo, ker so tako prijazni in srčni. No, 7 let je dokaz, da pač taki so in so postali moja druga družina. Hvala vsem, ki ste @radioaktual - sodelavci in v prvi vrsti poslušalci! Zaradi vas lahko danes praznujem,“ je Klemen zapisal na Instagramu, za nas pa je razkril trenutek, ko je bil prepričan, da je izgubil službo.

Zakaj si se odločil za delo na radiu?
Huh, zakaj? V bistvu je bilo edino logično, hehe. Že kot mulc sem se snemal na radiu, se pretvarjal, da imam oddajo, goste, glasbene želje, radijske igre ... Ko so mi v začetku 90. starši kupili konkretni pevski mikrofon in glasbeni stolp, na katerega si se lahko priklopil z mikrofonom - kar je bilo takrat že na meji z znanstvenofantastiko - pa smo s prijatelji na kasete snemali cele oddaje. Jaz sem bil voditelj, ostali pa poslušalci, ki so klicali in si zaželeli glasbene želje. No, konec leta 1998 pa so na lokalnem jeseniškem radiu Triglav naredili avdicijo za mlade, ki bi v tednu mladih - vsak dan druga skupina - pripravila eno mladinsko oddajo in jo oddelala v živo. Med kupico osnovnošolcev smo bili tudi trije srednješolci, ki smo potem dobili sobotno mladinsko oddajo, ki je bila najprej na 14 dni, potem vsako soboto (verjetno ni škodovalo, da je bila ena od teh srednješolk urednikova hči, hehe), jaz pa sem kasneje zaprosil za bolj reden angažma in tako padel v "resen eter", ki je zajemal vse od novic do osmrtnic. To so bili še romantični časi radia. Spomnim se, da smo še snemali na trakove, jih fizično rezali, lepili, lahko si prinesel svoje CD-je in predvajal muziko po svojem okusu. Ni čudno, da so taki radiji izgubili poslušanost. Haha. 

Si verjel, da boš tako dolgo vztrajal pri tem mediju?
Če sem si mislil, da bom kdaj dočakal 20 let na radiu? Ha, ker sem imel 14, 15, let se mi je to zdelo nepredstavljivo. V bistvu so se mi pri 14. letih 35-letniki zdeli že z eno nogo v grobu, hahaha!

Se ti je pred mikrofonom kdaj zalomilo?
Pred mikrofonom se mi je zgodilo že čisto vse in zalomi se lahko tudi še sedaj, ko smo že čisto domači, stari mački. To je tudi čar živega radia. Ko si v etru, se lahko vse zgodi, še šef ti kdaj uleti, ko si v etru, ker pač spregleda lučko. Čistilka pride s sesalcem, noga na stolu se zlomi, podreš kupčka v etru, zdaj se pa znajdi. To tudi dela radio tako čarobnega. 

Katera je bila najbolj grozna izkušnja na radiu?
V prvih letih kariere, ko smo na Triglavu brali osmrtnice že v živo in v paru, sem skoraj izgubil službo. No, vsaj zdelo se mi je tako. Osmrtnice so bile vedno zelo poslušane, prebrati jih je bilo treba počasi, s ponovitvami in pietetno, se razume. Nakar s sovoditeljico naletiva na osmrtnico, kjer se je pokojnici po domače reklo nekaj podobnega kot Nežna Betka. Takoj, ko sva to prebrala, je bilo jasno, da tega ne bova mogla dostojanstveno prebrati v eter, ker bi se samo spogledala in v tisti napetosti bi bil neprimerni izbruh le stotinko sekunde proč. In žreb je določil, da bom osmrtnice prebral sam, kolegica pa bo na drugi strani stekla (kjer je bil v tistih časih tehnik, danes smo namreč voditelji tudi to). Seveda sem si "rizično osmrtnico" prihranil za konec in takoj, ko sem jo zagledal, me je oblilo. Ta pritisk, zavedanje, da me gledata tehnik in kolegica ter se mi rogata, je bil preveč. Čeprav sem hotel stvar izpeljati profesionalno, mi je šlo tako na smeh, da sem se skoraj po vsaki besedi ustavljal, zajel sapo, zadrževal smeh, ki je samo čakal, da butne na plano. Grozno napornih 30 sekund je bilo. In po koncu - telefonski klic! Ojoooj, letel bom iz službe, je bila moja prva misel. In res - klicali so svojci te "Nežne Betke" in se zahvalili za tako čutno prebrano osmrtnico. Samo debelo sem pogledal - na mojo srečo je v etru izpadlo, kot da ihtim od žalosti in ne, da komaj zadržujem izbruh smeha, hahaha. Takih trenutkov je bilo res ogromno in na srečo smo še vedno tu.

Kaj pa najlepša izkušnja ...
Ena najlepših zgodb pa se je zgodila pred enim letom. Ravno okreval sem po rekonstrukciji stopala, po kateri sem bil že skoraj 2 meseca na bolniški, nakar pozvonijo in me s komplet opremo za oddajanje na vratih mojega doma presenetijo sodelavci z Aktuala. Celo jutro so oddajali z mojega kavča, mi pripravili zajtrk, uredili masažo na domu, zabavali psičko, pripeljali Nino Pušlar in kup daril ter malih pozornosti. Res nepozabno!

Kakšni so tvoji naslednji cilji?
Moji cilji so vztrajati na najbolj poslušanem radiu v Sloveniji, na Aktualu, dokler bodo naši zlati poslušalci tako hoteli. Predvsem pa predajati znanje in izkušnje naprej. Glede na to, da sem bil pred nekaj leti na tem, da pustim vse skupaj, ker je naše delo velikokrat povezano tudi z ne najbolj iskrenimi ljudmi, sem zelo vesel, da se mi je delovni elan po tej življenjski šoli vrnil, da si najdem vsako teden nove izzive in da sem našel delovno okolje, ki je že zdavnaj preraslo svoj osnovni namen. Ne glede na vse delo, ki sem ga vložil vase, se zavedam, da sem bil večkrat tudi velik srečkovič. In za vse to sem hvaležen.

Že poznate vragolije na novem kanalu Joonglaa?