Kako bi opisali svoj film – kot inscenirani dokumentarec, igrani film ali kaj drugega?
Jaz samo delam filme in jih ne opisujem, to je delo kritikov. Po tem nimam niti potrebe niti želje in mi je težko že govoriti o njem. Film govori sam zase. Ko ga pogledaš, se te dotakne ali ne, uživaš v zgodbi ali ne in karkoli bom rekel, ne bo ničesar spremenilo. Vidim, da nekateri to, da ljudje v filmu igrajo sami sebe, obravnavajo kot nov žanr. V Varietyju sem prebral, da se po vzoru Epizode v življenju nabiralca železa že snemajo podobni filmi. Ta film sem posnel na tak način, ker je bil edini možen.
Je bil edini možen?
Lahko bi snemal dokumentarni film, kar bi bilo dolgočasno, ali pa igrani film in bi dve leti čakal, da bi dobil denar, igralce. Tukaj nisem pisal niti scenarija, tako da je bila to neka zasilna možnost.
Zakaj zasilna?
Ker sem že pripravljal naslednji film. Vedel sem, da bom šel v Indijo in da imam za ta film le nekaj mesecev časa. Šlo je za nekakšen eksperiment. Ko film stane 17.000 evrov, je stvar enostavna. Drugače je, ko imaš na grbi 10 milijonov evrov, saj se ne moreš šaliti in se iti eksperimentov, ker ljudje hočejo, da ta denar povrneš.
Kako pa je bilo prepričati Roma Senado in Nazifa, da sta igrala sama sebe? Verjetno jima ni bilo lahko podoživljati celotne izkušnje z bolnišnico, ki kljub smrtno nevarnemu zdravstvenemu stanju ni hotela operirati Senade?
Ni bilo težko. Najtežje je bilo po cele dneve prenašati mraz, ker je bilo samo –13 stopinj, vse ostalo pa je prišlo naravno.
Torej sta takoj privolila?
Na začetku niti sam nisem vedel, kaj bom naredil, tako da sem jima to predlagal šele na drugem, tretjem obisku. Rekla sta mi, da še nikoli nista igrala, jaz pa sem jima odgovoril, da nima zveze, saj česa takega nisem delal niti sam.
In kako je bilo delati z njima?
Super. Film ni gledališče, v filmu lahko igra kdorkoli. Filmska igra je naravna, gledališka igra pa je povsem nekaj drugega.
Ne vem, ali bi se s tem strinjali vsi igralci.
Me prav malo briga.
Saj ste tudi vi v svojih prejšnjih filmih uporabljali šolane igralce.
Seveda, ampak sem v vseh imel tudi ljudi, ki nikoli niso igrali v filmu. Težko pa je v filmu, ki stane pet milijonov evrov, dati glavno vlogo nekomu, ki nikoli ni igral v filmu. Pri Triaži, ki stane 10 milijonov evrov, bodo vsi šli gledat Colina Farrella, ne pa nekoga, ki ni nikoli igral. Denar diktira vse.
Kako se je na vaš film odzvala bolnišnica, ki je tako grdo obravnavala Senado in Nazifa?
Nič ni bilo in me niti ne zanima. Če bi opravili svoje delo, ne bi posnel filma.
Menite, da ste s filmom kaj spremenili ali ne?
Na žalost ne. Rumeni tisk je nekako prevzel vse, in ko je film v Berlinu dobil nagrado (srebrnega medveda za najboljšega igralca in veliko nagrado žirije), je celotna diskusija o njem prišla na naslovnice glamur časopisov, kar je popolnoma neumno.
No, saj se je enako zgodilo tudi z Nikogaršnjo zemljo.
Da, ampak Nikogaršnja zemlja ni pozivala k razgovoru, ampak se je ukvarjala z nečim, kar se je dogajalo deset let prej. Celotna ideja tega filma je bila, da se začne razprava o tem, kam gre naša družba in kakšni ljudje smo postali, zakaj se dogajajo takšne stvari in ali je to v redu.
In? Se je začela?
Veste, kako – dojel sem, da živimo v družbi, za katero ne vem, kaj bi se moralo posneti, da bi oblast kaj zaskrbelo, pa ne samo v Bosni, tudi v Sloveniji. Ko sem bil mulc, so bili filmi Dušana Makavejeva in Želimira Žilnika, ki so postavljali neka težka družbena vprašanja. Ljudje so zaradi filmov lahko končali tudi v zaporu ali pa so bili preganjani, če so samo malo skrenili s poti. Danes pa uperiš kamero v politika, ki krade in za katerega vsi vedo, da krade, ter to posnameš, pa se nič ne zgodi.
Zvenite zelo pesimistično.
Nisem pesimističen. Če se spomnite Nikogaršnje zemlje, pesimist reče, da ne more biti huje, optimist pa: "Lahko, lahko." Jaz sem optimist.
Zakaj vas je od vseh novic toliko, da ste posneli film, razburila prav ta?
Ne vem. Zakaj sem se zaljubil prav v to žensko? Ne vem. Verjamem v emocijo, instinkt, ne v to, da je treba vse racionalizirati. Ni samo enega razloga, ampak kakih 50, kateri je pravi, pa ne vem. Mogoče je to zato, ker sem sam oče in sem sočustvoval s to družino in žensko, ki so jo tako zmaltretirali, mogoče zato, ker sem videl njihovo fotografijo in mi je bila všeč. Obstaja skratka veliko razlogov in vsak je legitimen, ni pa edini.
Ste v Bosni opazili kakšnega mladega režiserja, ki zna snemati dobre filme z malo denarja?
Če bi bil, bi ga opazili tudi vi. Ni jih. Mladi čakajo, da bo prišel kdo do njih in jim dal milijon, da posnemajo film. Tako ga ne bodo nikoli posneli. Jaz sem snemal prvi, drugi, tretji, četrti, peti dokumentarni film z minimalnim proračunom, da bi prišel do Nikogaršnje zemlje, ki je moj prvi igrani film.
Film je, presenetljivo, prišel v ožji izbor za nominacije za tujejezičnega oskarja, čeprav ni imel nobene promocije.
Jaz sem bil prvi presenečen. Posnel sem film, ne da bi porabil en dolar za reklamo, kar dokazuje, da Akademija res gleda filme in da glasujejo za tisto, kar jim je všeč, kar mi je super. Da bo nagrado dobila Neskončna lepota, pa sem vedel že kakih šest mesecev prej.
Ker vam je bil tako všeč?
Ne mislim, da je bil to najboljši film minulega leta. Lov je sijajen film, prav tako Broken Circle Breakdown in Slika, ki je ni. Neskončna lepota mi je simpatičen, lepo posnet film z zanimivim igralcem, ampak mi je to nekako Fellini brez globljega pomena.