V Briljantino se vračam po skoraj enem letu. Blazno sem pogrešala rolo Rizzo in tudi Briljantino na splošno, zato sem tudi hotela priti nazaj, a prej nisem imela časa.
Za vlogo Betty Rizzo ste se odločili sami. Zakaj?
Ja, prosila sem, ali bi lahko imela njeno vlogo, ker sem si jo res želela igrati.
Kako to, da niste hoteli biti glavni lik Sandy?
Prvo kot prvo, sama veliko raje delim vloge na bolj zanimive in manj zanimive kot pa na velike in majhne. Pogosto so stranske vloge celo bolj zanimive, boljši material, če se lahko tako izrazim, kot glavne. In to je meni osebno bolj pomembno kot za vsako ceno igrati glavne vloge. Nisem tak tip igralke. Poznam primere, ko so si ljudje od kakšne predstave zapomnili celo samo statista, ki je v nekem trenutku naredil nekaj izjemnega, glavne vloge pa so šle bolj ali manj mimo njih. No, drugo kot drugo, teatrska različica Briljantine je kar precej drugačna od filmske – predvsem je poudarek tudi na drugih vlogah in njihovih zgodbah. Predvsem Danny, Sandy, Nickie in Rizzo so precej enakovredne vloge. In Rizzo ima zgodbo in razvoj, kar mi je bilo tudi zelo pomembno. Rdeča nit je seveda še vedno zgodba med Sandy in Dannyjem, pa vendar so ostale zgodbe tudi izpostavljene. Vloge tipa Sandy, ki jih sama poimenujem vloge tipa Rdeče kapice, sem že igrala. Ma, saj so OK, ampak so zelo običajne. Rizzo ima problem, ki ni zgolj zlomljeno najstniško srce. Boji se šibkosti, v sebi pa je šibka in zelo nežna. In tega se zaveda, a si redko prizna. Drugim pa nikoli. Ne more si priznati, da ima kogarkoli rada, in ne more dopustiti, da ima kdo rad njo, ker ima občutek, da bo zato šibka. Na zunaj se izraža s cinizmom, aroganco, agresijo ... Zakaj? Ker šibkost skriva. V svojem songu, kjer je najbolj iskrena, reče: "Vem, da si ne misliš o men', da lahko od joka skoraj umrem, ampak to, (da bi jokala pred teboj), je najhujše, kar bi lahko naredila."
Ste bili v srednji šoli tudi sami taki?
Ah, ne ... Nisem bila taka. Dobro, rada sem bila liderka, še zdaj sem, zelo težko ubogam, ampak znam pa tudi, če je nujno. Ne bojim se šibkosti. Znam ljubiti in pustim tudi, da me kdo drug ljubi. Vem, da je v šibkosti moč.
Bi raje živeli v 50. letih?
Ja, joj, bi. Če bi lahko. Ta čas, kot ga slikajo filmi in umetnost, moda in vse ostalo, to je tako ljubko, pozitivno. Že ko smo za promocijo delali pin upe, sem blazno uživala. Ko bom velika, bom zagotovo imela enega kadilaka, kakšnega rdečega ali rožnatega, tako zase, za svojo dušo. Imam precej garderobe v stilu 50. let, ampak ko se tako oblečem, sem vedno opazna. Opaznost, pogledi, mnenja pa mi ne pašejo vedno. Velikokrat imam rada, da me ni.
Pa po vlogi v Pokrajini št. 2, kjer ste bili popolnoma razgaljeni, kaj gledajo za vami?
Morda tu pa tam. Čeprav ne vem, če zato, ker sem bila razgaljena.
Potem je bilo snemanje tega filma za vas prej dobra kot slaba izkušnja?
Veš kaj, ne vem, kaj si ljudje mislijo o tem. Zagotovo imajo nekateri tudi negativno mnenje in so si o meni ustvarili sliko, ki ni resnična. Tudi Ema je ljudi zelo zmedla. Nekateri so si takrat mislili: "Ta je pa res prasica," ampak pri Emi je bil tak scenarij, igrala sem vlogo, le da jih tega veliko ni vedelo. Nevednost ljudi je žal njihov problem. In res nisem na svetu zato, da bi vse ljudi prepričevala, naj me vzljubijo.
Zdi se, kot da v vsako vlogo vnesete seksualnost?
Možno je, da mi kdaj seka ven, ko ne bi smela, a je ne vnesem vedno nalašč. Ko vloga to zahteva, pa seveda jo. Če pride ven, ko ne bi smela, mi včasih očitno ne uspe. Pri Rizzo je na primer seksualnost uporabljena na popolnoma drugačen način. Na moški način, bom rekla, saj ima Rizzo v sebi veliko moške energije.
|
© Anže Petkovšek |
Zagotovo v samem vzdušju. Beach Boysi bodo lahko zažgali, lahko se bomo razpeli, kolikor se bomo hoteli, scensko bodo stvari podprte z malo več plesalci, tako kot v Hali Tivoli. Nadaljnja gostovanja zaradi manjšega odra tega ne bodo več prenesla. Celotne Križanke bodo spremenjene v vzdušje 50. let, tako da bodo tam tudi lizike chupa-chups, sladkorna pena in podobne stvari. Večina prizorov v Briljantini se dogaja na prostem, šolsko dvorišče, park, drive-in kino ... Zvoki ptičkov, vetra, motorjev, mimoidočih bodo prizore naredili še bolj avtentične.
Ima Slovenija sploh kakšen primeren zaprt prostor za muzikale?
Ne, in zdi se mi nujno, da se ga naredi. Z opremo in prostori, ki jih imamo, zdaj niti pod razno ne moremo delati takšnih muzikalov in tudi ne vseh, ki jih delajo recimo na West Endu ali Broadwayu. Muzikale ljudje hodijo gledat tudi zato, ker si želijo videti scenske rešitve, ki jih fascinirajo. V broadwayski različici Chicaga na sredino odra prileti helikopter. Kje boš to naredil pri nas?! Nimamo ne prostora, ne tehnike, ne kadra.
Sklepam, da ste videli že kar nekaj muzikalov v tujini?
Ja, ja, predvsem v Londonu, ker sem bolj kot nad Broadwayem navdušena nad West Endom, že zaradi angleškega načina igre in preciznosti. Imam namreč dve obsesiji, ki sta povezani druga z drugo, to sta perfekcionizem in picajzeljstvo, in to Angleži imajo.
Kako pa vam je potem gledati nastajanje muzikala pri nas?
Včasih je kar malo težko, ker je treba sprejeti toliko kompromisov. Tole se bo zdajle res slišalo kot hvala Briljantine, ampak je v njej tudi veliko resnice. Kar odlikuje našo Briljantino, je to, da je nabita z entuziazmom. Torej takšna, kot mora izgledati srednješolski muzikal. Energija, ki šprica na odru, je tako močna, da pozabiš in odpustiš vse morebitne pomanjkljivosti. Še vedno pa je narejena profesionalno, seveda.
Glede na to, da ste perfekcionistka, ste se verjetno dobro ujeli s koreografinjo Briljantine Mojco Horvat, ki je menda zelo zahtevna ...
Ja, ja midve se kar ujameva (smeh). Mojca je ful zahtevna, ampak je tako prav. Seveda pride do preutrujenosti in slabe volje, ampak do tega pride povsod. Raje vidi, da je človek preveč zahteven kot premalo.
Koliko ste vadili v obdobju, ko ste vadili največ?
Za takšno predstavo so zagotovo potrebni trije meseci intenzivnih vaj, ko delaš vsak dan enakovredno ples, petje, igro. Mi smo imeli skoncentrirane vaje po dvakrat na dan krajši čas, zato pa tudi maratonske po osem ur ali več.
Je zahtevneje delati gledališko predstavo z Dušanom Jovanovičem ali muzikal z Mojco?
Drugače je, predvsem morajo štimati vse tri komponente, ples, petje, igra. V fizičnem smislu je mogoče zahtevneje, ampak saj so tudi Jovotove predstave lahko ne samo psihično, ampak tudi fizično naporne.
Učili ste se solopetje ...
Še vedno se ga, prav muzikal tehniko.
Lahko od vas pričakujemo še pevsko kariero?
Bolj muzikal. Po mojem ne bom nikoli šla na Slovensko popevko ali Emo, ker mi pop industrija ni tako blizu. To počnem bolj zase. Super mi je na primer, če greš v lokal in ga zadžemaš.