Ko je lani neka novinarka na tiskovni konferenci sodelavca Cankarjevega doma opozorila, da se v slovenskem hramu kulture ne spodobi govoriti angleško, ne da bi angleščino prevajali v slovenski jezik, je večina izmed zbranih, med njimi tudi jaz, zavijala z očmi, češ, kaj teži. A se zdaj, še zlasti ko gledam reklamne jumbo plakate z napisom Yes, sir!, medtem ko se na meji tepejo za dvojezične table, kesam za vsak zavoj.

Jezik naš, ki si nam v mislih, / za vse na svetu daj nam svoje ime, / bodi še naprej naše kraljestvo / in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih, / kakor na samem tako tudi javno. / Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe/in odpusti nam naše napake, / kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom, / in ne vpelji nas v angleščino, / ampak nam omogoči čim več dobrega.

Andrej Rozman - Roza, pisatelj, prevajalec in gledališčnik, po novem pa tudi božji predstavnik slovenskega jezika na zemlji, z molitvijo ob pomoči “zaničnih” in terorističnih akcij željnih vernikov trka na vrata jezikovnih nebes – ničto stopnjo DDV za vse izdelke, ki širijo slovenščino. 8,8-odstotni DDV ni jeziček na tehtnici, ki bi odločal o obstoju našega jezika, bi pa znižal ceno knjige. Dva ali trije evri niso veliko, je pa to dober začetek. Začetek tega, da bi v prihodnosti morda kdo razmislil, kako znižati ceno knjige do te mere, da jo bo dejansko kdo kupil, in kako zvišati vero v slovenski jezik, ki je za zdaj še vedno zastonj, da bi vsaj v Sloveniji vsi govorili slovensko.