Matjaž Zupančič je leta 1988 kot vodja varnostne službe služboval v Iraku, natančneje v Abu Ghraibu, ki je bil takrat še vas, danes pa je to eno najbolj zloglasnih predmestij Bagdada.

"Varovali smo naselje naših delavcev IMP-ja ter skladišča IMP-ja in Mercatorja. Bili smo ograjeni z žico in imeli dva do tri vdore na dan. Vdori so bili v stilu rambo sindroma. Fantje so prišli po letu in pol vojske na dopust in ker se nenadoma ni nič dogajalo, je bilo dogajanje potrebno popestriti. Vzeli so nekaj mladoletnih mulcev, ki jih ne morejo zapreti, čeprav tam so jih, in šli malo zafrkavati tujce. Ob vdorih smo mogli biti precej pametni, če bi koga zadržali in klicali policijo, bi za vrat dobili pol vasi. To je bilo težko, zato smo mogli biti zelo inovativni. Vse, kar smo imeli od opreme, je bil službeni pes, ki so se ga Arabci bali bolj kot mitraljeza. To je vse, kar so nam iraške oblasti dovolile," razmere v tistih časih opisuje Matjaž, ki je v Iraku služboval ravno ob koncu vojne: "Ko sem tam služil, so rakete še padale na Bagdad, enkrat v avgustu pa je bilo podpisano premierje. Takrat smo šli v mesto in bili vsi mokri, saj Iračani praznujejo tako, da se polivajo z vodo. Voda je tam dragocena in ob praznovanju si privoščijo to razkošje. Najbolj smo čutili praznovanje konca vojne, ko se je dve, tri noči streljalo v zrak, krogle so padale tudi skozi strehe na pisarniške mize in čudim se, da nihče ni nič fasal. Ker tisto je čisto dovolj, da te ubije, če te zadane."