Prihajate iz znane umetniško-politične družine – oče Matjaž je pesnik in dramatik, dedek Edvard je bil pesnik, pisatelj in politik. Kako je vse to vplivalo na vaše ustvarjanje?

Živo se spominjam trepetanja od groze, ko sem pri treh letih prvič slišal očetove in dedkove pesmi po radiu in so se mi njuni verzi z bliskom in ognjem boleče vžgali v bit. Nisem vedel, kako, a kot otrok sem razumel, da je njuno opravilo na višji ravni, torej božansko.

Ste imeli zato kdaj težave?

Oče me je vzgajal na način La vita è bella; vse sem doživljal kot pravljico, v kateri je bil dedek nekakšen mistični čarovnik, heroj in zmagoviti kralj. Ni bilo govora o kakšnem zatiranju ali bolnih igrah režima z našo družino. Ljudje na cesti me vedno z nekim globljim spoštovanjem sprašujejo o Ediju, iskreno se jim vidi v očeh.

Dedka Edvarda osebno niste imeli možnosti spoznati, saj je umrl tik pred vašim rojstvom.

Da, rodil sem se nekaj mesecev po njegovem odhodu na pot in tako podedoval njegovo partizansko ime.

Kaj bi mu danes rekli, če bi se srečala? Se kdaj usedete na klopco poleg njegovega kipa v Tivoliju?

Gotovo kaj o bogu, filozofiji in umetnosti v zvezi s tem. Seveda, vedno, kadar grem mimo, ga pogledam. Drinovec je velik mojster, kip je genialen. Od daleč deluje, kot da tam sedi nekdo živ.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Najprej sem nabijal Beethovnovo Für Elise na babičin bösendorfer, pred 20 leti pa sem si po izrecnem navodilu Jureta Engelsbergerja kupil električni bas in se vpisal v glasbeno šolo. Učili so me krasni basisti, med drugimi Nino de Gleria (Quatebriga), Viktor Brezani (jugoslovanski “fretles” prvak) in zame zelo pomemben Jožko Sečnik (Miladojka).

Kako samega sebe vidiš kot glasbenika?

Sem doktor detroitsko-nemške elektro glasbe, sodeloval sem z največjimi slovenskimi mojstri te glasbene zvrsti in se od njih učil, izdal sem okoli 20 skladb in sem soavtor kompozicije, ki je leta 2005 izšla pri založbi Mute iz Londona. Brat Vid je moj Teo, z njim izvrstno sodelujem in ga ljubim že od ranih dni.