Predjezikovna faza
Že medtem ko ga nosite, mu pojte prve pesmi in berite literaturo. Sprva otrok seveda še ne more priti v stik s knjigo, a dokazano je, da mati, ki se z otrokom pogovarja in mu med negovanjem poje, otroku ob fizičnem in psihičnem ugodju omogoči tudi estetsko ugodje. Ta estetski doživljaj ima nanj močan vpliv in je skorajda pogoj za otrokovo poznejšo literarno-estetsko dojemljivost. V tej predjezikovni fazi razvoja otrok dojema vašo uspavanko predvsem po zvočno-formalni strani (ritem, rima, melodija), vsebina pa mu je še nedostopna.

Prve slikanice
Že v drugem letu, ko začenja otrok poimenovati stvari, mu ponudite prve ''knjige'' – kartonske zgibanke ali slike, na katerih so podobe posameznih predmetov, živali in podobnega, kjer si otrok ogleduje slike in sprašuje "Kaj je to?". Ko začenja otrok komunicirati s svetom okoli sebe, so primerne predvsem slikanice, ob katerih lahko pripovedujete o naslikanih situacijah in vedno znova berete besedilo ob ilustracijah. Tu gre za dialog med knjigo, otrokom in vami. Otrok se tako postopno uči postavljati vprašanja o knjigi, to pa je pogoj za poznejšo otrokovo doživetje knjige kot vira informacij. Primerne so slikanice s situacijami in konflikti, ki jih otrok pozna.

Prve pravljice
Okrog tretjega leta otroku začnite pripovedovati prve pravljice. Primerne so pravljice, prilagojene otrokovemu izkustvenemu svetu, glasbene pravljice in pravljice, opremljene z verzi. To je začetek pravljičnega obdobja. Pravljice in druga domišljijsko oblikovana otroška literatura vseh vrst ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta. Vsakdanji realni svet se namreč pridruži nevsakdanjemu, čudežnemu, oba pa tvorita tipično otroški pogled na svet. Junaki, situacije in predvsem čudeži v pravljicah otroka na svojevrsten način hkrati tudi pripravljajo na svet in življenje, ki v resnici še zdaleč nista pravljična.

V tem času je še vedno pomembno, da otroku pravljico pripovedujete ali berete vi sami ali drugi bližnji. Tako se estetski dražljaj povezuje z zadovoljevanjem otrokove potrebe po varnosti in pripadnosti. Kasetofon sicer lahko posreduje pravljico, ne more pa nadomestiti živega pripovedovanja, saj ne posreduje občutka varnosti in topline. Na ure pravljic je priporočljivo otroke pripeljati po njegovem četrtem letu.

Pustolovščine
Okoli sedmega leta se zelo spremeni način otrokovega mišljenja. Začne ločevati med realnim in nerealnim svetom, spreminjajo se njegovi moralni občutki, otrok postane socialno bitje. Na tej stopnji ne more več verjeti v klasične pravljice. V tem obdobju vstopi tudi v šolo in življenje postane suhoparno in brez domišljije, zato si želi, da bi se zgodilo kaj nenavadnega, čudežnega. Najboljša literatura so pustolovske pravljice (Pika Nogavička, Ostržek, Peter Pan) – gre namreč za like, s katerimi se otrok brez težav identificira, ker jim želi biti podoben.