Občinstvo se je z vami smejalo in jokalo. Ste si predstavljali, da bo predstava naredila tak vtis?
Vadiš, treniraš, garaš, učiš se, utrujen si in nato pride občinstvo, pri katerem nikoli ne veš čisto dobro, kako se bodo odzvali. Današnji odziv je bil čisto nor, občinstvo me je spremljalo s smehom, tišino, na koncu pa s stoječimi ovacijami, česar še nisem doživela. Ni lepšega darila kot to, da sem lahko po petindvajsetih letih profesionalnega ustvarjanja in desetih letih svobodnjaštva, ko se vlačim po ulicah in mrzlih dvoranah, pokazala to, kar v resnici znam. Srečna sem, da sem imela možnost delati s takimi profesionalci, od režiserja, lučkarja do avtorice, ki so me podprli, da sem resnično lahko dala vse od sebe. Kar malo sem pijana od vsega tega.

V predstavi odigrate tako prepričljivo in čustveno, kot da bi šlo za vašo biografijo.
Res je, Vedrana Rudan ima besedila tako blizu meni, da sem včasih imela težave, ker je tako oseben. Včasih se se zjokala že na vaji. To je bila psihoterapija, regresija in gledališki študij hkrati. Tukaj je bil Mare (Bulc, op. a.) tako subtilen, čeprav me ni poznal, da mi je dal to vlogo. Pred dvema letoma sva se prvič dobila in zelo hitro me je prepričal, saj sem vedela, da lahko ljudem na najbolj iskren način povem stvari o sebi.

Se težko pripravite do joka?
Pri meni je težava solze ustaviti, saj se me stvari tako dotaknejo in se moram zelo potruditi, da nekatere stvari povem ostro, če ne bi vse skupaj izpadlo preveč jokavo. Pri meni ni problem s solzami, prej obratno.

Dodala avtobiografski vložek

Ste predstavi dodali tudi kakšen dogodek iz svojega življenja?
Dovolil mi je en avtobiografski vložek. To je dogodek v gledališču, zaradi katerega sem pravzaprav zapustila institucije.

Bi lahko kaj naredili, da vodje gledališč od igralk ne bi zahtevali česa v zameno?
Takrat se ni govorilo o mobingu, o izgorelosti, sama sem bila deležna vsega tega, vendar nisem imela te samozavesti in zrelosti, da bi kakorkoli odreagirala in se postavila zase. Ženske smo v tej družbi resnično v podrejenem položaju, konstantno. Konstantno smo objekt, vedno. In zato mi je to besedilo tako všeč, ker so to moje besede, sama sem tudi vedno želela, da bi ženske postale ljudje, tako kot moški. Če se šolam, če imam diplomo, ne smem biti že v začetku manj vredna od sošolca z diplomo. Vendar tako je. Kot ženska, mati in igralka se ves čas borim proti temu, skozi svoje delo, skozi izjave in javno delo.

Koliko časa ste se pripravljali na predstavo?
Pred dvema letoma sva se prvič srečala in se odločila, da bova sodelovala. Nato sva delala vsak na svojih projektih, intenzivno pa sva začela delati v začetku januarja, ko sem v Mini Teatru zaključila s Pekarno Mišmaš.

"Lahko živim brez moškega"

V 'Kurbi' veliko poveste čez moške, imate tudi v zasebnem življenju podobno mnenje o njih?
V veliki večini imava z Vedrano Rudan zelo podobne izkušnje, vendar pa je njen odnos do moških precej drugačen, kot je moj. Ona pravi, da brez moških ne more živeti. Ima moža, ki je znan odvetnik, sina, ki je njen menedžer, dejansko zelo skrbijo za njo. S tem zaledjem je močna ženska in zelo ostra kritičarka družbe. Jaz lahko živim brez moškega, sicer nimam nič proti, če ga imam. Dolgo sem bila poročena, vendar mi ni treba biti z moškim za vsako ceno.

Kaj bi predlagali mladim ženskam, ki šele vstopajo v moški svet?
Predvsem ponos. Naj uspejo skozi delo in ne skozi joške in rit, saj s tem spremenijo kriterije in potem morajo vse to početi, tudi tiste, ki jim ni do tega. Naj se obnašajo profesionalno.