Sloga ji ne narekujejo sezonski trendi; v omari prevladujejo večni kosi, preprosti kroji in čiste linije. Odkar je zapustila politiko, iz čevljev pokukajo tudi prsti.

Kaj trenutno počnete, ko ste se umaknili iz javnosti?
Pred letom in pol sem v sodelovanju s kolegom Alešem Zalarjem, nekdanjim pravosodnim ministrom, ustanovila Evropski center za reševanje sporov - ECDR. Pri nas lahko ljudje rešijo svoje spore tako kot bi jih na sodišču, s to razliko, da jih tukaj rešijo v postopkih, ki so precej bolj prijazni, bistveno hitrejši in ravno zaradi tega tudi cenejši. Tudi na ECDR, tako kot na sodišču, pa se postopek konča tako, da stranka v roko dobi izvršilni naslov, torej listino, ki ima enako moč kot pravnomočna sodna odločba.

Kdo vse lahko pri vas reši spor in kakšni spori to so?
K nam lahko pride vsakdo, fizične ali pravne osebe, spori pa so lahko s kateregakoli področja. Na ECDR se tako lahko na primer zakonca dogovorita o delitvi premoženja ob ločitvi, delavec in delodajalec o sporu iz delovnega razmerja, potrošnik lahko reši spor zaradi nakupa stvari z napako, gospodarska družba nesoglasja s svojim pogodbenim partnerjem… Bistvena prednost reševanja spora pri ECDR pa je, da si, za razliko od sodišča, stranke same izberejo postopek, v katerem bodo rešile spor - izbirajo lahko med dvanajstimi različnimi - prav tako si lahko same izberejo tudi strokovnjaka, ki bo ta postopek vodil – na voljo jih imajo več kot sto.
Kaj vam pomeni vaše delo, ste mu predani 24 ur na dan?
Vedno delam tisto, kar mi je všeč, zato tudi rada delam. Delo mora biti pestro in zanimivo, rutine ne maram. In kadar je tako, čas hitro mine, delo pa ni obremenitev temveč izziv. Sem zelo organiziran človek in ne maram stvari narediti napol, in če si tak, potem si nenehno v pogonu. To pa seveda ne pomeni, da si ne znam vzeti časa zase. Težko razumem ljudi, ki lahko hodijo 20, 30 let v isto službo, ki je ne marajo in so zaradi tega vsak dan slabe volje, a se ne premaknejo drugam. Jaz imam rada na vsakih nekaj let nov izziv.

Kako se počutite, ko niste več pod stalnim drobnogledom javnosti?
Lažje se diha! (smeh) Pravzaprav se šele potem, ko sestopiš iz tega norega politično-medijskega vrtiljaka zaveš, v kakšni centrifugi si bil, kako zelo je bila omejena tvoja svoboda bivanja. V življenje se spet vrne spontanost … lep občutek je to.

Vas ljudje še kdaj ogovorijo na ulici? Kaj vam povedo?
Ljudje me še vedno ustavljajo, želijo poklepetati, mi pišejo, tudi na spletnih omrežjih mi še vedno sledijo. Zanima jih kaj sedaj počnem, če se bom še kdaj vrnila v politiko, kje me lahko srečajo … Moje delo v politiki je očitno pustilo vtis, ki ne zamre tako hitro.

Foto: Anže Petkovšek Katarina Kresal Že kot političarka ste morali biti ves čas urejeni in tudi zdaj vam delo veleva vsakdanjo urejenost. Koliko truda vložite v to?
Nekatere ženske se zelo rade ukvarjajo z modo, ji sledijo, spremljajo trende, razmišljajo o njej, mene moda do te mere ne okupira. Sem pa rada urejena in mogoče imam to srečo, da se znam obleči, da vem, kaj mi pristoji. Nisem pa odvisna od mode in sezonskih trendov. Moja omara je sestavljena iz večnih kosov.

Poslovna ženska mora biti pri tem precej previdna, kakšne kose mora imeti?
Sama obleka nič ne naredi. Lahko je še tako šik, ampak brez znanja, ki s seboj prinese tudi samozavest, in prepričljiv nastop, ne bo učinka. Je ni obleke, ki bo naredila poslovno žensko, bo pa poslovna ženska znala dobro izbrati in tudi dobro nositi pravo obleko in ta bo pika na i njenemu nastopu. Tudi to je namreč del poklicnega profesionalizma. Sicer pa so osnovna pravila oblačenja v različnih poklicih različna. Tako je na primer  v politiki in odvetništvu vse precej bolj strogo in formalno, raje manj vzorcev kot več, ne preveč kričeče, kratki rokavi so problem, če ni nogavic je problem, odprti čevlji so problem ... jaz sem na primer prvič po desetih letih v takšnem poslu, da lahko poleti naokoli hodim brez hlačnih nogavic (smeh).

Kaj je največji modni kiks, ki ga lahko naredijo moški in ženske v politiki in odvetništvu?
Tudi pri teh poklicih je sicer z leti prišlo do nekaj več sproščenosti, saj je res ubijajoče pri 30 stopinjah Celzija naokoli hoditi s kravato in v dvojnih dolgih rokavih. A kadar gre za pomembne sestanke, nastope v javnosti, si moški kratkih rokavov pač ne bi smeli privoščiti, tako kot ženske ne preveč gole kože. Letos sem opazila pri nekaterih naših politikih, da so bili celo na sejah v Državnem zboru zelo sproščeni, brez kravat, v majčkah s kratkimi rokavi. To pač ne gre.

Vas o tem kaj podučijo, ko greste v te vode?
Državni protokol verjetno pomaga politikom na najvišjih funkcijah tudi z nasveti glede oblačenja, ostali pa so prepuščeni sami sebi. Eni se dobro znajdejo, drugi malo manj.

Vendar se najbrž od posameznika pričakuje, da se pozanima o tem, kako se obleči za določeno priložnost?
Seveda. Z nepoznavanjem pravil oblačenja je tako kot z nepoznavanjem katerihkoli drugih pravil, gre ti v škodo. Pogosto slišimo komentarje "kaj pa so važne obleke, važna je vsebina". Seveda je najbolj važna vsebina, ampak tudi forma ima svoj namen in z napačno lahko  vse pokvariš. Obstajajo pravila, ki se jih je treba držati in če jih ne poznaš, si pusti svetovati.

Pravijo, da čevlji veliko povedo o človeku. Kaj bi lahko vaši povedali o vas?
Da nisem več v politiki, ker kažem prstke (smeh). O človeku res lahko veliko izveš že samo s tem, da ga pogledaš pod noge. Pa ne govorim o dizajnu in ceni čevlja ampak o njegovi urejenosti; blatni in prašni čevlji ne sodijo na noben resen sestanek in povedo veliko o odnosu posameznika do njega samega ter do poklica, ki ga opravlja.

S kakšnimi čevlji torej nastopati v poslovnem svetu?
Vse je odvisno od priložnosti in dejavnosti, ampak moje osnovno pravilo je, bolj je resna priložnost bolj zadržan je stil in manj odprti so čevlji.

Foto: Anže Petkovšek Katarina Kresal Imate kakšno modno vzornico?
Sem ženska, ki si rada postavlja svoje cilje. Ne posnemam. In tako je tudi pri oblačenju. Imam svoj stil, ki ne sledi slepo trenutnim modnim hitom. Rada imam enostavne kroje, čiste linije, ne maram načičkanosti in pretiravanja v dodatkih ... Kupujem obleke, ki jih lahko nosim še leta in kombiniram med sabo, tako da vedno izgledajo nove.

Kakšen pa je vaš stil v prostem času, doma? Nosite trenirko?
Doma želim biti predvsem čim bolj sproščena (smeh). Ravno pred kratkim sem dobila v dar eno lepo trenirko od Mirove (partner, op. a.) hčerke, s katero sva tudi prijateljici. Vedno sem ji tarnala, da ne najdem nobene lepe in mi je kupila eno tako krasno temnozeleno žametno in zdaj sem zadovoljna (smeh). Je že prav, da je tudi obleka za doma lepa, ampak mora pa biti predvsem udobna. Ko pridem iz službe si tudi vedno takoj snamem nakit, spnem lase …

Kako preživljate proste trenutke, kaj vas najbolj sprosti po napornem dnevu?
Ko pridem domov, si prižgem kakšno dobro glasbo, če je še sonce, se usedem na teraso in preberem časopis, zvečer si z Mirom skuhava večerjo in poklepetava, čez vikend pa kakšen izlet, druženje s prijatelji ... takšne čisto običajne stvari, ki pa naredijo dan lep. Prosti čas, ki ga imam si vedno organiziram tako, da sem čim več s svojim dragim in da čas, ko sva skupaj res kakaovostno preživiva.

Kakšni pa so vaši oddihi, kako si polnite baterije?
Poletni dopust zame pomeni, da če se le da, ne delam nič (smeh)! Uživam v morju in soncu, berem knjige in intenzivno počivam. Eni recimo radi tečejo, ure in ure plavajo, igrajo tenis, skratka so nadvse aktivni, meni se pa to res ne ljubi (smeh). Vsaj enkrat na leto se moram pošteno spočiti. Za kondicijo pa tako ali tako skrbim čez leto. No, pozimi je pa drugače, takrat je smučanje obvezni del dopusta.

Kako se rekreirate?
Že leta hodim na fitnes, ker za celovito kondicijo tam najlaže poskrbim. Danes, ko je moj urnik odvisen predvsem od mene same, si čas za to tudi lažje organiziram, zato sem zdaj bolj pridna, kot sem bila (smeh).

Glede na to, da zna biti vaše delo precej stresno, je redna in zdrava prehrana zelo pomembna. Koliko pozornosti ji posvečate?
Jem vse, rada tudi poskušam različne kuhinje, nove okuse. Tudi jedi, ki jih nekoč nisem marala, sem se z leti "naučila" jesti, ker imam rada pestrost izbire. Že starši so me učili, da če hočeš hoditi po svetu moraš poskusit vsako hrano. Sem pa skozi leta spoznala, da je najboljša možna dieta redna prehrana. Prisegam na tri redne obroke dnevno, zato brez zajtrka, kosila in večerje pri meni ne gre. Ko se telo navadi na redno hrano tudi neha po nepotrebnem "dajati na stran", zato se sploh ne spomnim več, kdaj sem nazadnje pazila na to kaj in koliko pojem, pa tudi tehtam se že leta ne več.

Kateri hrani se ne morete upreti?
Hmm ... pravzaprav se ne upiram nobeni hrani (smeh). Če mi nekaj zadiši si to tudi privoščim, pa tudi, če je to ob enajstih zvečer. Mislim, da nobena hrana ni slaba sama po sebi, vse je stvar pravega trenutka in prave količine. Zagotovo pa je najslabše živeti z občutkom, da ti je cel seznam jedi prepovedan. Tak sistem prehranjevanja po navadi rodi ravno obratne učinke od želenih.

Je kaj takšnega, kar ljudje ne vedo o vas, pa bi jim radi povedali?
Naj nikar ne verjamejo ljudem, ki jim razlagajo stvari o meni "iz prve roke", ker edina "prva roka" sem jaz sama. Večino ljudi pa sicer pri meni preseneti to, da sem precej bolj prijazna in odprta kot so si o meni ustvarili vtis preko medijev.