Le nekaj dni po tem, ko je (zdaj že nekdanja) šefinja kabineta predsednika vlade Simona Dimic, ki se ji je na roki svetila 7.500 evrov vredna Rolexova ura, v Pogledih Slovenije izjavljala, da si je 350 tisoč evrov kredita zagotovila tako kot vsak navaden državljan, je Maja Weiss v dokumentarcu meseca Kam je izginil delavski razred? pokazala, kaj si navaden državljan lahko privošči v resnici.

Delavski razred je Weissova iskala in našla na zavodu za zaposlovanje, kjer je bilo med snemanjem dokumentarca skoraj sto tisoč brezposelnih, ter na Rdečem križu in Karitas, kamor po kruh in mleko namesto v službo hodijo tisti, ki so za delodajalce prestari. Na primer oče štirih otrok iz Kopra, ki ga je kamera ujela pri odhodu z Rdečega križa in ki je, ponižan, razžaljen in s skromno vrečko živil, ob kratkem odgovarjanju na vprašanja pogledoval nekam stran in skrival solze, ki so, če ne že prej, verjetno orosile oči vsakega gledalca, ki mu je lahko prisluhnil do konca. Ali 55-letni moški, ki je za delo prestar, za penzijo pa premlad in ki se ob tem že resno sprašuje, kaj je z njim narobe. Ali ženska, ki je napisala več kot 500 prošenj za delo, poklicali pa so jo le na tiste razgovore, kjer je izpustila svoja leta.

Problem pokojninske reforme ni v tem, da ljudje ne bi hoteli delati do 65. leta, problem je v tem, da nam dela pri teh letih nihče ne bo hotel dati. Kakšne težave imajo iskalci prve zaposlitve, ki jim dela ne dajo, ker nimajo delovnih izkušenj, pa je že drug paradoks.