ZA: kaj je realno, kaj pa utopično
Kaj je bolj utopično? Da bomo ob potrditvi arbitražnega sporazuma na referendumu dobili teritorialni stik z mednarodnimi vodami ali pa da se bodo po njegovi zavrnitvi predvsem naši, pa tudi hrvaški politiki kdajkoli sporazumeli o skupnem notranjepolitičnem stališču do tega problema? Stavim, da je veliko bolj utopično drugo.

Slovenski in hrvaški politiki namreč že dve desetletji rešujejo, pogosto pa celo zapletajo mejno vprašanje med državama. Popolnega notranjepolitičnega soglasja o tem ni bilo nikdar – ne na Hrvaškem ne v Sloveniji. Nasprotno, 20 let ni bilo rešitve, ker sta opoziciji, naj sta bili to levici ali desnici, zelo pogosto igrali na nacionalna čustva, misleč, da tako pridobivata politične točke.

Tokrat je arbitražni sporazum preizkus v hrvaškem saboru prestal le zato, ker Hrvaška hoče v EU. Pa še tokrat je Jadranka Kosor poleg sporazuma pripravila razvpito enostransko pismo, s katerim je želela pomiriti svoje politične nasprotnike.

Politični konsenz, kakršen je bil denimo ob vstopu Slovenije v EU, je zato skoraj zagotovo nemogoč. Vprašanje je drugo. Ali bi lahko Slovenija pod Pahorjem v zdajšnjem arbitražnem sporazumu z blokado ali drugačnim pritiskom realno dosegla več oziroma ali bi Slovenija pod Pahorjem ali Janšo ob zavrnitvi arbitražnega sporazuma z novimi pogajanji ali celo novo blokado Hrvaške lahko dosegla več. Poznavajoč zgodovino in logiko slovenske in hrvaške politike lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da v kakšnem novem sporazumu bistvenih razlik ne bi bilo.

Verodostojnost. Za zdaj smo lahko dokaj mirni. Navsezadnje so Američani in Švedi pred dnevi, ko je šlo za hrvaško enostransko izjavo, jasno potrdili stališče slovenske strani. Hrvaško so v diplomatskih krogih postavili na laž. Takšna verodostojnost je dodaten razlog, da bomo ob dobri pripravi memoranduma z arbitražo dosegli več, kot pa so naši politiki s hrvaškimi dosegli v dveh desetletjih.

Stvar optike: PROTI je lahko tudi ZA!
Čeprav je arbitražni sporazum vpletel široke množice in je na nek način za mnoge narodnostno vprašanje, jaz mislim, da ni. Pahor je prvi človek vlade, odgovoren za svoje odločitve. Na svoji strani ima deloma tudi mnenje ustavnega sodišča, in zame je referendum nepotreben. Še več, čutim, da vlada breme referendumskega rezultata namerno prelaga na državljane.

Arbitražni sporazum ni odločitev, kot je bila osamosvojitev, kjer je bilo moje mnenje res pomembno. Tu je volja vseh 1,99 milijona Slovencev verjetno v 99 odstotkih enaka, in sicer: želimo čim več morja in kopnega, dostop do mednarodnih voda, pa še kak otok Hvar zraven, če bi se le dalo. Enako velja za Hotizo, Trdinov vrh in zaselke ob Dragonji. Zato referenduma ne potrebujemo, ker je navadno zapravljanje denarja. Državljane najbolj zanima, ali bodo zaradi dela te vlade naslednje leto živeli bolje.

Posledice. Upam si zapisati, da lahko, če referendum pade, v novih pogajanjih s Hrvaško iztržimo vsaj enako ali celo več, kot bi po najbolj optimističnem scenariju iztržili zdaj. Nimam razloga, da bi dvomil o tem, da je arbitražni sporazum za nas slab. Prepričan sem, da če je dober, bo dober tudi jutri, prihodnji teden in prav tako čez eno leto. Če pa ni, se bo to prej ali slej tudi izkazalo in bo nedeljski PROTI toliko bolj utemeljen.

Skrbi pa me, da državljani ne bodo šli na referendum. To pa zato, ker jih od vsega že boli glava in so zmedeni. Na eni strani vedo, da je treba spor o meji s sosedi čim prej rešiti, po drugi strani pa jih razjeda črv dvoma nasprotnikov arbitražnega sporazuma.

Podobne glavobole bodo imeli ob morebitnem neuspehu referenduma v Bruslju, ki želi ta pogajanja čim prej končati. Moj odgovor je: pa kaj potem, naj imajo glavobole! Tudi Irci so predlani zavrnili Lizbonsko pogodbo, ker so – poenostavljeno – v treh točkah menili, da bi preveč izgubili, da bi bili ustrahovani in ogoljufani. Se jim je kaj zgodilo? Ne. Pogajali so se naprej. Če bomo zavrnili arbitražni sporazum, se bomo pač tudi mi in Hrvati pogajali dalje.

In kaj natančno je torej narobe s to “sliko”?