Ko je bil
Adolf Hitler med prvo svetovno vojno še navaden vojak, je svoj denar najraje
zapravljal v knjigarnah in ne v javnih hišah kot njegovi kolegi na fronti. Prosti čas,
kolikor ga je imel v bojnih jarkih, je preživel s knjigami. Bral je nadvse sistematično, besedo za
besedo, črko za črko. Najraje ponoči in do zgodnjih jutranjih ur.
Ta na na nek način boemski življenjski slog je obdržal tudi potem, ko je postal vodja
nacistične Nemčije. Najraje je čital, kadar je bil nastanjen v svoji rezidenci Berghof nedaleč od
Salzburga. Njegova partnerica
Eva Braun je morala marsikatero noč prespati sama, saj se je njen Afolf zaprl v
knjižnico. Naslednje jutro po "knjižni orgiji" pa se je dolgočasila ob diktatorjevem podrobnem
navajanju o tem, kaj vse je minulo noč prebral.
Hitler ni bil le strasten bralec, ampak tudi zbiralec knjig. Njegova zasebna knjižnica je na
svojem višku obsegala kar 16.300 knjižnih enot, od katerih se jih je do današnjih dneh ohranilo
samo okoli 1.200, ki jih hranijo v knjižnici ameriškega zveznega kongresa.
V Hitlerjevo dediščino, ki jo varujejo v ZDA, se je pred časom poglobljal britanski
zgodovinar
Timothy W. Ryback in pred kratkim izdal knjigo z naslovom Hitlerjeva
privatna knjižnica. Knjiga je neke vrste bralna biografija diktatorja. Ugotovitve, ki jih podaja
Britanec, so po svoje presenetljive.
To, da je polovica knjig iz knjižnice diktatorja z brki s področja vojaških ved, se še zdi
nekako samoumevno. Tudi Hitlerjeva ljubezen do pustolovskih romanov
Karla Maya je že dolgo znana. Posebej v zadnjih letih vojne, ko mu je vojna
sreča obrnila hrbet, se je zelo rad sproščal s pomočjo Vinetouja in Olda Shatterhanda.
Niti ne osuplja, da je posegal po delih filozofa
Johanna Gottlieba Fichteja, sovražnika Judov.
Toda führer je prebiral tudi Don Kihota, Robinsona in Guliverjeva potovanja. Na policah je
imel več knjig
Shakespeara kot pa knjig nemških narodnih junakov,
Goetheja ali
Schillerja.
"Biti ali ne biti," ali
"se vidimo pri Filipikah" sta le dva od Shakesperovih citatov, ki ju je Hitler vedno znova
rad navajal.
Še bolj bizaren je zajeten kup ezoteričnih, okultnih in magičnih knjig, brez katerih nemški
vodja prav tako ni zmogel. Še posebej obrabljena in polna vseh oznak je knjiga Zakon sveta avtorja
Ernsta Schertelja.
"Večina Evropejcev je tako materialistična, da se ravna samo po tako navideznih stvareh, kot so
dejstva. Toda pravi genij je izotropičen. Lahko si predstavlja vizijo drugačnega sveta in jo z
močjo volje tudi udejanji," se glasi ena od misli v knjigi, ki je Hitlerju morala
biti še kako všečna.
In kaj lahko sklepamo po vsem tem, se vpraša časnik Die Welt in odgovori:
"Nič, kajti Hitlerja enostavno ni možno dojeti. Morilec z Brauunaua je bil v notranjosti
prazen, bil je ničla, ki je rada brala."