Ko je že menila, da močneje ne more deževati, se je zabliskalo in se še močneje ulilo. Zdelo se ji je, da bi lahko plavala po zraku, tako veliko vode je bilo povsod okoli nje. Prvič od pričetka deževanja je pomislila, da ji morda ne bo uspelo priti do doma. Bila je premočena do kože, oblačila so se ji lepila na telo in utrnila se ji je misel, na katero je med sprehodi venomer skušala pozabiti. Ustavila se bo pri njemu in ga prosila za milost. V hiši, ki je bila nekako ob poti njenega sprehoda, so se v trenutku prižgale luči, zaslišala je odločne korake in naslednji trenutek so se odprla velika, lesena vrata. Gospodar se je zagledal v silhueto pred seboj in potreboval kar nekaj časa, da jo je prepoznal. "Moj bog, kakšna pa si?!" je vzkliknil in jo povabil na toplo. Na hodniku je pod njo takoj nastala velika luža, zaradi česar se mu je hitela opravičevati. "Nič ne de. Sleci se in skoči pod prho, sicer boš še zbolela." Sklonjene glave je šla pohlevno mimo njega, pri vratih v kopalnico pa jo je ustavil njegov glas: "Pristavim za čaj?" Ni se obrnila. Le nemo je prikimala in zaprla vrata za seboj. Mokra oblačila je vrgla v umivalnik in stopila pod prijetno, toplo prho. Njeno premraženo telo se je streslo od ugodja, glava se je ogrela in misli so se pričele divje zaletavati ob stene. Le kaj hudiča bo storila sedaj? Naj kar gola stopi predenj in se mu zahvali za gostoljubje? Menila je, da se nikoli več ne bosta pogovarjala. Čeprav jo je že prej vleklo k njemu, da bi se mu izpovedala, se mu globoko opravičila, je na koncu vedno ostalo le pri tem. Ni bil on kriv, da sta se ločila. Imela sta lepo življenje, a pograbila jo je neka sla po drugem moškem, ki je že po prvi noči ostal zanjo le še privid. Skrivnosti ni mogla zadržati zase in mu je povedala. Seveda je sledilo, kar je, njune poti so se ločile, a nikoli ni povsem prenehala misliti nanj.

Po 20 minutah je njena glava pokukala v kuhinjo in rdečih lic ga je prosila za kakšna suha oblačila. Obrnil se je proti njej in se nasmehnil: "Hehehe, stopi no naprej. Saj sem te menda že kdaj videl golo. In v hiši je zelo toplo." Njegovo povabilo je ni presenetilo, saj je bil po naravi precej odprt človek. Vseeno pa ne tako zelo, da bi ji povsem spregledal skok čez plot. Sramežljivo je vstopila in si z eno roko zakrivala mednožje, z drugo pa prsi, kolikor je pač lahko. Premeril jo je od glave do pet, potem pa se obrnil k čajniku in zavzdihnil: "Tako lepa si, Mojca. Nikoli te nisem pozabil." Ko ji je prinesel skodelico čaja k mizi, jo je ujel s krokodiljimi solzami na licih. "Ne joči, ljubica," je rekel in jo objel. "Življenje je enkrat takšno, drugič drugačno. Nikoli ne veš …" Takrat se je v njiju nekaj premaknilo in povsem usklajeno sta se poljubila. Čutila sta drug drugega, otipljivo strast, ki ju je povezovala, in za nekaj trenutkov je svet prenehal obstajati. Potem je odmaknil ustnice od njenih in jo nekoliko začudeno pogledal: "Kaj pa oblačila?" "Ne potrebujem jih," je rekla, se mu prisesala nazaj na ustnice in ga pričela slačiti. "In ti tudi ne." Medtem ko se je čaj na mizi hladil, sta njuni telesi goreli. Goreli od poželenja, od želje enega po drugem in od vnetljivih misli, ki so se pretakale med njima. Dvignil jo je na mizo, jo poljubljal na prsi in premražene bradavičke, božal njen hrbet in se ji povsem približal med razkrečene noge. Nikoli ni pozabil, kako sladko zaječi ob prvem stiku, kako ga strastno ugrizne za ustnico in ga potegne k sebi. Zjutraj se je prebudila v njegovem objemu v topli postelji, ga opazovala med spanjem in upala, da bo za njiju končno zopet posijalo sonce.