Razjasnimo eno ključno točko učenja – nikoli se nihče še ni resnično spremenil ali zrasel pod prisilo – pa naj gre za rano obdobje v otroštvu ali za kasnejše pritiske v Življenju. Tudi strah pred izgubo ni dovolj močan. Da, prisilimo se ravnati na določen, od nas pričakovan ali zaželen način; denimo na način, da dosegamo rezultat, ki ga želimo – prijaznost, sprejetost – ampak, ko grožnja mine, ko se znova počutimo varne, se povrnemo v prvotno stanje. Svoje kože ne bomo zamenjali, če smo v to prisiljeni. Niti je nihče zaradi nas ne bo.

Resnično učenje se zgodi, ko je naše srce odprto in pripravljeno sprejemati nekaj novega. In nič ni narobe, če pridobljeno znanje ali uvide presodimo za nam nekoristne. Naša pot v Življenju ni biti kopija nekoga drugega, niti kopija pričakovanj, zahtev.

Naša pot je raziskovati Življenje.

Naša sorodna duša je lahko od nas zelo različna, a zelo enaka. Pomembno je, da nas krepi in spodbuja, opogumlja ter ceni točno take, kot smo. Skupaj s sorodno dušo tvorimo celoto, zajemamo Življenje. Yin Yang. Ne dve vzporedni črti kot tračnici, ki nekoč postaneta mimobežni. Tak odnos do nas ni dober. Ne govorim le o Ljubezni. To lahko prenesemo v katerokoli področje Življenja; tudi službo, tudi prijateljstva, tudi učenje borilnih veščin ali tujih jezikov.

Spodbuda. Želja po učenju. Ljubezen do tega, kar počnemo.
Prava vrednost Življenja je neprecenljiva v tistem občutku radosti, ko uspemo.
V dosežku, ki prihaja iz srca; ne iz zmage nad nekom.
Dodajte ščepec kreativnosti v vse, kar počnete. Drobec sebe.
In opazujte čudeže.
Aja, pa verjeti bo treba.