Daleč naokoli mu ni enakega. John B je prefinjen, poseben. Ne živi v oblakih in se ne nosi naokoli, čeprav na prvi pogled daje tak vtis. Vendar nasprotno! John B je prizemljen šminker, ki je hotel ozdraviti svet, a ga je ljubezen do glasbe in želja po ustvarjanju pripeljala na sam vrh fantastičnih DJ-jev.

Od kod ideja za prvi podcast? Leta 2003, ko je izšel, je malo ljudi vedelo za podcaste.
Ko sem ga prvič naredil, podcast pravzaprav ni obstajal niti ga nisem tako poimenoval. Podcast je namreč nekaj, kar avtomatsko snameš s spleta prek programa iTunes. Ljudje so prej izdajali le zgoščenke z remiksi, zato sem hotel, da bi bili moji miksi brezplačno dostopni na spletu, saj sem vedel, da ljudje poznajo mojo glasbo in sete. Sam ne delam za nobeno veliko založbo, nimam velike publicitete, moj način je, da promoviram samega sebe, poskušam delati dobro glasbo, dobre sete in se trudim, da ljudje za to vedo. Splet, moja spletna stran in socialna omrežja so orodja, s katerimi pokažem, kaj delam, in upam, da si bodo prišli ljudje ogledat moj šov ali kupili moj album.

Koliko ljudi pa si je snelo prvi podcast?
Tega nisem preveril. Ko sem nazadnje pogledal v statistiko, je okoli sto tisoč ljudi s spleta snelo podcast 72.

Si s tem zadovoljen?
Ja, vesel sem, da je moj računalnik dovolj močan, da vse to prenese.

S statistiko torej dobivaš odziv ljudi?
Najboljši odziv je, ko ljudje komentirajo tvoje zadeve ali o njih govorijo na Facebooku in Myspaceu. Tako vem, kdaj je kaj popularno.

Posnel si že podcast 73. Ali boš za stotega pripravil kaj posebnega?
Ja! Nisem sicer še ugotovil, kdaj bo to, in nisem še nič pripravil. Mogoče bom naredil posebno podcast zabavo, prišli bodo prijatelji z vsega sveta, imeli bomo vino in bo neverjetno.

Kako se počutiš, ko po petih letih spet nastopaš v Sloveniji?
Dobro je priti nazaj in vesel sem, da je prizorišče isto kot takrat. Nastopa se že res zelo veselim.

Se je od takrat tvoja glasba kaj spremenila?
Zvok se je malo spremenil. Pred petimi leti sem bil namreč tik pred izidom albuma Electrostep, zato sem bil zelo zagret za "electroflash" drum'n'bass. Še vedno ustvarjam electro, le da je zvok bolj zrel. Zdaj se posvečam drum'n'bass electru, ki je naprednejša, trancy-electro produkcija, tehnično bolj dovršena in kakovostnejša.

Veliko recenzij je bilo napisanih o Electrostepu, ki je izšel pred štirimi leti. Kakšna je tvoja?
Mislim, da je to moj najljubši album, ki sem ga kdajkoli naredil. Je najverjetneje prvi, kjer sem lahko delal, kar sem hotel, saj sem si že ustvaril ugled, ljudje so vedeli, da ustvarjam dobro glasbo.  Electrostep je izdelek, pri katerem sem se izrazil, pri katerem sem tvegal. Ustvaril sem electro drum'n'bass, ki ga ni še nihče. Album je poln electrostepa in ta je postal poseben žanr v plesni glasbi. Ponosen sem tudi na prihajajoči album. Nisem ga še končal, vendar mislim, da bo zanimivo videti, kako ga bodo ljudje sprejeli.

Kdaj ga lahko pričakujemo?
Najbrž imam narejene dovolj glasbe, vendar se moram posvetovati sam s sabo. Najverjetneje bo končan do konca februarja.

Dejal si, da te 95 odstotkov drum'n'bassa na smrt dolgočasi. Zakaj?
Ker mi je dolgočasen. Reči moram, da me dolgočasi večina glasbe, vendar obstaja malo morje glasbe in pet odstotkov je je neverjetne. Pet odstotkov vse glasbe je veliko glasbe. Pri drum'n'bassu je dobro to, da ima veliko različnih podžanrov in je razvijajoč.

Kateri ustvarjalec pa te še vedno pusti brez besed?
Camo & Krooked, fanta iz Avstrije, pri moji založbi bo izšel njun EP. Sta mlada in ustvarjata zelo dobro glasbo. Všeč so mi tudi D-Bridge, Spectrasoul in Klute. Kar ustvarjajo, ni komercialno, je pa popularno.

Če ne bi končal v glasbi, kaj bi počel?
Preden sem padel v drum'n'bass, sem na univerzi učil biologijo. Moj načrt je bil, da bi ozdravil svet, ozdravil raka, vendar je bila glasba vedno moja ljubezen. Ko sem enkrat začel izdajati svoje komade, sem spoznal, da je to to, in zelo sem vesel, da se je tako izšlo.

Katere so tvoje neuresnične ambicije?
Mislim, da bi rad prodal več albumov in bil bolj slaven. Slaven v smislu, da bi več ljudi slišalo mojo glasbo. Želim si večje in boljše nastope ter da bi se polovica moje glasbe slišala v filmih, videoigricah, rad bi tudi sodeloval z ljudmi iz 80-ih.

Zakaj te to obdobje tako fascinira?
Zaradi glasbe, ki sem jo poslušal, ko sem odraščal. Mislim, da je bila pop glasba in vse ostalo manj komercialno. Bendi, ki so bili takrat slavni, so ustvarjali, ker so to resnično želeli. Zdaj je tako (se pači): "Hočem biti pop zvezda, hočem biti slaven, hočem imeti avto, nakit." Kaj pa, če bi naredil dobro glasbo in bil neverjeten izvajalec in spremenil življenja drugih z nekaj neverjetnimi izkušnjami? To ne pomeni, da je glasba zdaj kaj slabša, le bolj naravna je, manj umetna.