Stari ste komaj 25 let, pa je za vami že ogromno televizijskih in filmskih vlog, med drugim priljubljen film Košarkar naj bo in vloge v kar osmih televizijskih serijah.

Jaz se tega sploh ne zavedam, ker vedno živim v trenutku in nimam te širše slike, da bi pogledala nazaj in videla, kaj vse sem dala čez. Vendar če pomislim, se mi je zgodilo nekaj lepih projektov in izkušenj ter lepih stvari, za katere sem hvaležna in za katere ni samoumevno, da se ti zgodijo v tako mladih letih. 

Zakaj mislite, da vas tako radi povabijo k projektom, kaj je vaš igralski adut?

Morda to, da se ne pretvarjam, da sem nekaj, kar nisem. Vsakega človeka odlikujejo njegove specifike, njegova osebnost in jaz poskusim težiti k temu, da me nobena izkušnja ne pokvari in da ostajam prizemljena. Mislim, da je to za vloge, kjer iščejo taka dekleta, tisto, kar na koncu odloči.

Se pravi je veliko Gaje v vaših vlogah?

Vsekakor, pa morda ne samo v liku, že v pristopu do dela, kako se spopadam, spoprijateljujem z vlogo. Vloga mi mora zlesti pod kožo, ne morem je igrati, če ne stojim za njo in če vem, da ni moja. Morda drugi vidijo to iskrenost in naravnost. Ko smo ustvarjali Skrito v raju, sem bila za tisto obdobje Lara in vedno se borim za to, da vloga postane moja, ne glede na to, koga igram. Vloga mora resnorati z mano.

Kako to naredite?

Predvsem skozi proces. Natančno branje scenarija, pogovarjanje o scenariju, o liku. Skozi prilagajanju besedila moji viziji in z raziskovanjem, ogledi filmov, iskanjem vzporednic med mojim življenjem in življenjem lika. Je pa pogosto tako, kot je bilo pri Lari, da zelo uživam v Larini brezskrbnosti, sproščenosti in samozavesti, ki jo nosi s sabo na vsakem koraku in ki je jaz kot Gaja nimam, vsaj ne v takšni meri. Res je bilo dobro igrati nek samozavesten lik, ker se je ta samozavest in suverenost prinesla tudi na mojo osebnost. 

Torej tudi vloga postane del vas, ne le vi del vloge?

Da. Gre za to, da se na nek način tudi malo izživljam. Da se delam, da imam neke kvalitete, ki si jih želim imeti, a jih nisem nikoli imela in to je dobro, da včasih tudi malo Lare spolzi vame.

Z Matejem Zemljičem ponovno igrata zaljubljen par. Kako je s tako privlačnim igralcem snemati romantične prizore? Pa ne le z Matejem, ste že kaj pri tovrstnih prizorih prestopili te meje oziroma jih preslikali v resnično romantično življenje?

Zgodi se lahko karkoli, pogosto. Največkrat pa ti odnosi ostanejo zgolj profesionalni. Igralci znamo te meje tudi malo zabrisati, ko smo v vlogi, pa ne da bi v realnem življenju naredili kakšne korak. Le takrat, ko igramo, znamo mogoče malo bolj globoko pasti v te kemije, ki nastanejo. Ampak midva z Matejem sva tako ustaljena in navajena igrati zaljubljene pare, da mi je bilo to nekaj povsem normalnega in naravnega. Bila sem zelo sproščena in brez vzhičenja ter treme. 

Igralka je tudi vaša starejša sestra Saša Pavlin Stošič, vas je ona navdušila za igralski poklic?

Vsekakor je sokriva, da sem jaz pristala v tem poklicu. Med nama je 10 let razlike in jaz sem že kot deklica hodila na akademijo gledat njene produkcije. In akademija na Nazorjevi je bila majhen prostor, z majhnimi dvoranami, ampak jaz sem bila takrat pri devetih letih zaljubila v ta gledališki prostor, v vonj gledališča, odrske deske, tako da sem se z vsakim obiskom njene predstave zaljubljala v ta svet in zelo hitro vedela, da si tega želim tudi sama.

Doda enak poklic še več povezanosti v vajin sestrski odnos?

Večinoma se skušava ne pogovarjati o tem, a seveda ne gre. Ko si enkrat v tem poslu, začneč živeti s tem poslom, veš čas si obkrožen s tem. So dobre in negativne plati. Drži, da se tema pogovorov skrči samo na eno temo, a jaz izrazito skrbim za to, da drug del mojega življenja ne temelji samo na tem igralskem. To je zdravo, da postaviš črto in rečeš, da se zdaj ne bova pogovarjali o teatru, ampak o drugih stvareh.