Jan Plestenjak je na slovenski glasbeni sceni že več kot 20 let in kot nam je zaupal v pogovoru, ni bilo vedno vse tako bleščeče, kot se morda zdi. Kot glasbenik se je moral domačemu občinstvu najprej dokazati, jih osvojiti in nato na sceni obstati. Tudi zdaj, ko je na vrhuncu svoje kariere, prizna, da ima pred izdajo nove pesmi še vedno tremo. A ta je zdaj drugačna, kot je bila pred leti. Nekateri ga ljubijo, drugi (še vedno) prezirajo, a vseeno je eden redkih slovenskih izvajalcev, ki se lahko pohvali z večkrat razprodanimi Križankami, večkrat razprodano Halo Tivoli in z več kot 20 hiti. On je tisti, ki je začinil slovensko pop glasbo in s svojimi besedili postavil visoka merila za mlajše izvajalce.

O čem govori pesem Iz zadnje vrste? Kdo je bil navdih? Kakšna ženska?
Ne, sploh ni ženska navdih. V zgodbi se kaže to, o čemer sva govorila prej. To, da imamo oprane možgane, glede stvari, kot so: kdo je uspešen moški in kdo uspešna ženska, katera ženska je lepa in katera ne. Ogromno ljudi ni uspešnih po teh 'merilih', ki se pojavljajo. Kaj so ta merila? A je uspešen tisti, ki ima veliko denarja ali tisti, ki je zelo dober v tem, kar dela. Imaš veliko ljudi, ki so zelo uspešni, a ne po teh merilih in imajo zato frustracije. Imajo občutek, da so neuspešni zaradi tega, ker si ne morejo kupiti najnovejšega iphona. Pesem govori o tem, da je moški, ki se je morda sam postavil iz prve v zadnjo vrsto, zaradi vsiljenih meril, neuspešen. Ima pa lahko iskreno rad to dekle in je to največ kar ji lahko ponudi. In ona pride iz drugega sveta in vidi, da … Ta verz je pomemben: 'Iz drugega sveta si ti, kjer življenje vedno boža, pobegnila si, ker ni, brez trnjev lepa roža' … Ona je 'zaštekala', da je veliko težav v tistem življenju.

Od kod ideja, da je v videospotu Martina Kajfež?
Potrebovali smo eno 'mamo', ki bo mati 15-letnemu otroku. Pa sem rekel, da bom poklical Martino, čeprav vem, da ji ni več do medijev in pozornosti. Šla sva na eno večerjo in sem jo prepričal. Najprej se je ustrašila, ker se ji ne da več s tem ukvarjati. Hoče ven iz medijev in vedela je, da bo to medijska bomba, a je to vseeno naredila zame (smeh).

Koliko časa se vmes nista slišala?
Vmes se 18 let nisva videla, zdaj pa sva kakšni dve leti v kontaktu in imava zelo lep prijateljski odnos.

V videospotu ste prvič igrali očeta …
Zdaj sem že toliko star, da lahko to igram. Ideja se mi je zdela zabavna. Da nisem glavni akter, da sem v neki drugi funkciji. Perica (režiser Predrag Perica Rajčič, op. a.) se je scenarija spomnil in sem rekel, da bi rad bil 'foter'. Čeprav se ne maram niti snemati niti fotografirati.

Koliko valentinovih koncertov ste že priredili?
Tega pa res ne vem. Po navadi imam leto in pol turnejo, potem pa izginem za eno leto, ker pripravljam nov album in potem se spet vrnem. Mislim, da sem edini 'čudak', ki to še dela (smeh).

Kaj za vas pomeni valentinovo?
Vsak praznik je zame samo nek datum. Tudi za rojstni dan ne kupujem daril, ampak jim jih dam kar tako. Ljudje imajo redna življenja, hodijo v službe in se nekako orientirajo po teh datumih. Jaz tega nimam in sem slab naslov, da bi to komentiral.

Torej, tudi če na valentinovo niste samski, vam ne pomeni nič?
Mi je ta datum pa včasih prišel prav, če sem ravno hotel kakšno dekle osvojiti (smeh).

Se vam je kateri od koncertov še posebej vtisnil v spomin?
So koncerti, ki so izjemni. Zdaj je bilo v Ljutomeru super. Na Koroškem smo enkrat nastopali in so ljudje tako vpili, kričali in peli, da se na odru nismo slišali, kaj igramo. Takšna norija je bila.

Je mogoče razlika med koncertom, kjer je vstopnina in brezplačnim koncertom?
Seveda. Ko je koncert na prostem pride polovica oboževalcev in polovica 'firbcev'. Pri odprtih koncertih je izjemno pomembno, da je oder postavljen tako, da obvladuješ občinstvo. Z vsakim od njih moraš imeti stik. Če je oder postavljen tako, da jih ne vidiš, ta energija pade. To je zelo intenziven odnos. To res dojemam kot nekakšen … Skoraj seksualni akt! Občinstvo je neka oseba, s katero se ljubiš in je strastna. Vsak prijem in vsaka gesta sta pomembna.

Katera je vaša najljubša pesem? Glede na to, da ste velik perfekcionist, so vam verjetno vse všeč …
Ne, niso mi vse. Mogoče kakšna malo manj, pa se potem, ko ljudje planejo nanjo, vprašam, da pa mogoče le ni tako slaba. V nekem intimnem momentu je to pesem Lepa, ko sem pred 10 tisoč ljudmi je to Večja od neba ali mogoče Soba 102 …

Besedilo katere pesmi ste najhitreje napisali?
Verjetno je to bila Soba 102.

V kakšnem stanju ste, ko pišete pesmi? Ali morate biti za balade žalosti in za poskočne pesmi veseli?
Ne. Zelo težko je pisati besedila za hitre pesmi, ker imaš veliko manj prostora. Z enostavnim besediščem moraš povedati vsebino in paziti, da ne postaneš banalen. Pri baladah pa imaš bolj odprte roke. Moram pa reči, da me v glavnem stimulirajo umetnosti drugih ljudi – lahko je to pesem, slika, film … Zadnjič sem gledal film Inferno s Tomom Hanksom, ki ni bil nič posebnega in je bil v njem dialog, ko je rekel moški ženski 'Se spomniš takrat, ko sva pred toliko leti stala med vrati' in sem takoj stisnil pavzo in sem si rekel 'med vrati' … Ta moment, da sta moški in ženska med vrati me je tako spodbudil, da sem napisal nov tekst, ki govori o tem. Ona stoji med vrati in mi reče naj ostanem še pet minut. Pride do nekega erotičnega momenta in reče: 'Dajva se še zadnjič vzeti med temi vrati na prepihu žalosti in sreče.'

Je kakšna razlika med živčnostjo ob izdaji nove pesmi danes in pred 15. leti?

Prej sem se bal, ali bo iz tega sploh kaj uspelo ali bom kaj zrasel v karieri, zdaj pa se bojim, če bom padel v karieri. To je zelo zoprno, to je drug strah. Ko rasteš je vedno upanje, da enkrat pa bo uspelo. Ko pa uspeš, lahko samo še izgubljaš.

V knjigi sem prebrala, da ste v devetdesetih letih rekli, da dance glasbe ne čutite. Recimo pesem Stara dobra pa je že bolj v teh vodah …
Takrat tega res nisem čutil. Človek na začetku kariere išče svoj jaz in ne razume, da v bistvu ocenjuješ stvari v okvirju, v katerem so. Morda ne čutim Umekove glasbe, a njega vseeno zelo spoštujem in je tudi moj dober prijatelj. Preveč ljudi o glasbi razmišlja nedoraslo. Kot smo razmišljali pri 15. letih – eden je bil metalec, drugi je poslušal Michaela Jacksona, tretji Beatle. Pri nekom, ki je star 30 in več pričakuješ, da mu je že jasno, da se mora stvari ocenjevati v okviru formata. Plesna glasba mi je zanimiva. Tudi Guetto in Swedish House Mafio poslušam zelo analitično.

Leta 1994 je izšla pesem Plestenjak od Ali Ena in v knjigi je opisano, da vas je to takrat resnično prizadelo. Kako pa se danes soočate s kritikami? Je kaj drugače?
Čisto drugače. Ko imaš na leto 30 polnih dvoran, ko te na leto posluša 120 tisoč ljudi in ko narediš rekord na Kongresnem trgu, kjer je bilo decembra okoli 15 ali 16 tisoč ljudi, je drugače. Kdo je zdaj tisti, ki lahko kritizira? (smeh)

Kaj pa pravite na Klemna Slakonjo in njegovo interpretacijo vas?
Super! Midva sva prijatelja. Jaz sem njemu rekel: 'Bravo tamal'! Reklamo mi delaj še naprej!'

Kako pa se sicer spopadate s kritikami? Na Facebooku je bila reakcija na kritike pod fotografijo, kjer ste posneli sončni zahod iz avtomobila, precej burna …
Sploh ni bila. Vi, mediji, ste naredili reakcijo. Ko sem slikal sončni zahod, sem vedel, da bo nastala 'štala'. Da jo bodo naredili mediji, ne ljudje. Burne reakcije ljudi so bile redkejše od drugih komentarjev pod sliko. To mi je tako smešno pri vseh stvareh v življenju. Kaj pa če bom naslednjič po nosu vrtal? Tudi s tem ogrožam druge. Pa ko kihneš tudi ogrožaš druge. Zdi se mi, da je to postalo bolestno. Ljudje ne morejo več normalno živeti. Kaj je korektno, kaj ni. Kaj je prav in kaj ni. Zakaj bi moral ravno jaz biti nekomu zgled? Nisem noben Superman in nisem nič boljši od drugih, da bi jim bil za zgled.

Kako pa se vam sicer zdijo socialna omrežja? Recimo za nove generacije, ki si želijo uspeti – slabše ali boljše kot v času, ko ste vi poskušali uspeti in ste hodili od vrat do vrat za intervju in objavo?
Težje in lažje. Takrat je bilo pet radijskih vrat in tri časopisna vrata, kamor smo vsi hodili. Zdaj pa lahko vsak da posnetek na Youtube, tudi posneti ploščo je veliko ceneje kot takrat, ker je digitalna tehnologija, video je ceneje posneti … Je tako težje kot tudi lažje. Glavni problem je to, kar sem rekel prej – da mladi iščejo formo in nato vsebino prilagajajo formi. Dokler bodo to delali, ne bo velikega uspeha. Bojijo se pogledati v sebe. Nerodno jim je biti Slovenec in nerodno jim je po slovensko govoriti. Danes je preveč angleščine.

Kako pa potem gledate na Evrovizijo in na večino naših nastopajočih, ki pojejo v angleščini?
Meni je to 'idiotsko'. Nacionalna televizija, ki je plačana od davka, si tega ne bi smela dovoliti.

Če prav vem, niste pristaš photoshopa in spreminjanja fotografij … To še velja?
Gube niso problematična stvar. Jaz sem tudi siv, pa se ne barvam. Mislim, da so ženske pod silnim pritiskom perfekcije. Cela 'jeba' je, če ima ženska dve gubi. Videl sem ženske, ki so stare 50 let in imajo gube in so bile izjemno lepe, seksi. Kje je problem?

No, zanima me, če to še vedno velja za vas?
Zdaj me boste držali za besedo. Rekel bom, da velja pa boste našli fotografijo, ki jo je nekdo predelal. Potem boste pa rekli, da Jan laže. Tudi mene photosophirajo, nikoli pa sam ne zahtevam, da me pomlajšajo, polepšajo ali karkoli podobnega.

Vas ljudje pogosto ustavljajo na ulici? Prosijo za avtogram, fotografijo ...
Ja, seveda. V trgovini, v gostilni šef velikokrat prisede … Ko grem na kakšen zdravstveni pregled, se najprej cel oddelek slika z mano.

Ste kdaj razmišljali o (glasbenem) pokoju?
Če v tem ne bi užival, če ne bi bilo sprejeto, kar delam, bi se umaknil.

Vidim, da imate brado in očala, s katerimi vas nismo vajeni. Je to nov videz, imidž?
Vsake toliko si si dolgočasen in nekaj narediš. Cel januar se mi ni dalo briti in ker je bila popolnoma bela, sem se pobril samo ob strani.

Kaj pomeni prstan, ki ga nosite že dolga leta?
To je pa skrivnost, ki je ne povem nikomur. Sem ga pa v skoraj 20. letih že dvakrat izgubil med občinstvom. Zgodilo se je, da mi je med koncertom odletel med občinstvo in hvala bogu so mi ga vsakič vrnili.