Ne vznemirjajte se, če se vaš otrok zaupljivo pogovarja z namišljenim prijateljem. Z njim ni nič narobe, ampak je to nekaj običajnega, pravi avstralski psiholog Evan Kidd (Melbourne's La Trobe University), soavtor študije, ki jo je izvedel skupaj z Anno Roby z Univerze v Manchestru.

''Imeti namišljenega prijatelja je posebna vrsta igre in ključna komponenta normalnega razvoja,'' je dejal Kidd, ki pravi, da je ta pojav opazil pri šestdesetih odstotkih otrok.
Nekateri otroci imajo le enega namišljenega prijatelja, drugi pa celo gručo. Nekateri si ga zamišljajo na osnovi določene lutke ali plišaste igrače, pri drugih je v celoti plod domišljije.

''Za starše je lahko včasih problematično, ko otroci na primer namišljene prijatelje krivijo za nekaj, kar so očitno storili sami,'' dodaja Kidd, ''vendar menim, da z vidika razvoja to ni nekaj zelo slabega.''

"Naravna smrt" prijateljev
Kidd je ugotovil, da so otroci z namišljenimi pajdaši boljši v komunikaciji, saj so sami scenaristi, režiserji in igralci lastne predstave. ''Glede na to, da sami ustvarjajo dialoge, to vodi do boljšega razumevanja socialne in konverzacijske interakcije.''

Namišljeni prijatelji začnejo običajno izginjati ob vstopu v šolo. ''To ne pomeni, da jih otroci ne bodo več imeli, verjetno pa se bodo z njimi manj igrali in sčasoma bodo verjetno 'umrli' po naravni poti.''