Glavno mesto Windhoek je zelo urejeno in razvito, vsepovsod je čutiti vpliv nemškega kolonializma. Ponavadi je mesto le iztočnica za potovanje  v divjino. Javne prometne povezave po državi so slabe, večina turistov si najame avto ali potuje s turističnimi agencijami. Država je zelo redko poseljena. Na več sto kilometrov dolgih peščenih cestah je sama praznina. Ne vidiš naselij, ne srečaš ljudi, tudi živali in rastlin ni nikjer.

Sossusvlei, Namibija © Tea Terzič

Nikamor brez zanesljivega štirikolesnika
Pokrajina je tako osupljiva, da se zdi že kar nezemeljska. Med potjo se spreminja glede na bližino Atlantskega oceana, tako da se med vožnjo odpirajo vedno novi nenavadni prizori. Še posebej zanimiva je ob sončnem vzhodu in zahodu, ko se pokrajina obarva v pastelnih odtenkih. Sredi osamele vožnje po neskončni kamniti puščavi, ki jo na obzorju zaključujejo prazne sive planote, pritečeta čez cesto dva noja. Kam gresta in kako sploh preživita, nismo ugotovili. Vedeli pa smo, da se mi sami ne bi dobro znašli. Zanesljivost avtomobila je na taki poti zelo pomembna.

32.000 kvadratnih kilometrov peščenih sipin na zahodu predstavlja svojevrsten geografski fenomen. Turistično najbolj dostopne so planote Sossusvlei. Ob sončnem vzhodu smo se povzpeli na sipine in opazovali čudovit razgled na peščeno morje pod nami. Z vrha pa je možno tudi deskanje navzdol ali razne druge vragolije, odvisno od domišljije.

Mlada Himba z otrokom, Namibija © Tea Terzič

Enajst etničnih skupin
V Namibiji živi enajst etničnih skupin, ki se sporazumevajo v svojih plemenskih jezikih. Večina jih prebiva v ruralnih področjih, čeprav se jih vse več seli v mesta zaradi dela in višjih plač. Redkokdo ohranja staro kulturo in običaje. Na severu države živijo Himbe, ki so kljub kolonializmu in modernizaciji ohranile svoj tradicionalen način življenja. Predstavljajo eno redkih še živečih seminomadskih plemen, ki si postavljajo kolibe pokrite s slamo sredi nerodovitne puščave. Na čelu večje skupnosti je plemenski poglavar, ki je deležen velikega spoštovanja.

Moški se ponavadi poročijo z več ženami, družine so številčne. Ženske hodijo po vasi elegantno in ponosno, kar še dodatno poudarja njihovo lepoto. Dvakrat dnevno se namažejo po celem telesu z okro, kar neguje njihovo kožo, jo varuje pred soncem in ji daje lepo rdečkastorjavo barvo. Oblečene so v živalsko usnje in okrašene z masivnim nakitom, ki ima poleg estetskega tudi simbolni pomen. Ob privolitvi poglavarja lahko turisti obiščejo njihove vasi. Včasih se zgodi, da nekateri, naveličani civilizacije, tam celo ostanejo.