V Ameriki se je končno končala serija, ki me je spravljala ob živce celih šest let, nekako tako, kot je to pred dobrimi 40 leti z gledalci v Veliki Britaniji počel Ujetnik, ali tako, kot je svet pred 20 leti zintrigiral Lynchev Twin Peaks. Konec razmerja s Skrivnostnim otokom, s katerim sva, kot je značilno za vsa razmerja, imela dobre in slabe trenutke, sem prenesla zmerno prisebno – z meditativnimi pripravami na najine zadnje minute, grizenjem nohtov, jokom, zahtevami po absolutni tišini, ki je zaradi potreb po nenehnem komentiranju nisem zmogla niti sama, in postravmatskim stresom, ki se je kazal v nesmiselnem večdnevnem analiziranju in poskusih sprejemanja konca.

Serije, kakršna je Skrivnostni otok (torej takšne, da ti ni nič jasno, a si jih vseeno potreben kot fiksa), se na žalost (ali na srečo) zgodijo samo na vsakih deset ali 20 let, vsem pa je skupno to, da se nam kljub neznosnemu večletnemu čakanju na veliki finale na koncu predora namesto luči vedno pokaže tema. In nič drugače ni bilo s Skrivnostnim otokom. Zadnji del mi tako seveda ni prinesel katarze, kakršno so si lahko privoščili liki, s katerimi sem predihala dobrih 120 ur svojega življenja, vendar kljub temu ne morem reči, da sem jezna ali razočarana. Je bilo potem sploh vredno? Zame ja. Bi si zaslužila več odgovorov, kot sem jih dobila? Bi. Ali bi jih morala dobiti? Niti ne.