Kje ste dobili idejo za ime albuma God Is My Bike (Bog je moje kolo)?
Gre za ime ene od pesmi na albumu, ki govori o izgubi vere skozi metaforo o izgubi kolesa. Pravzaprav je to rdeča nit albuma, ki se ukvarja s tem, kako najti čarobnost in misticizem v vsakdanu, in zame je bila izguba kolesa tako boleča kot izguba vere.

Kako je bilo sodelovati z Marcom Ribotom?
Z Marcom sva sodelovala na daljavo, ker sem jaz snemala v Barceloni, on pa je bil v New Yorku. Kljub temu je bila odlična izkušnja. Vedela sem, da je dober, izkušen in talentiran, ampak ko mi je poslal komade, ki jih je posnel, mi je čeljust padla do tal. Popolnoma je razumel mojo glasbo, jaz pa sem jo malo prilagodila, da mu je bila bliže.

Koliko inštrumentov ste odigrali na albumu in kdaj ste se jih naučili igrati toliko?
Uf, pa poglejmo ... Igrala sem harmoniko, violino, ksilofon, otroški klavir, flavto ter električno in akustično kitaro. Violino sem začela igrati, ko sem bila stara sedem let, in jo igrala do svojega 18. leta. To je tudi moja edina klasična izobrazba, kar se tiče glasbe, pri vsem drugem sem samouk.

To je vaš debitanski album, kljub temu pa ste pred tem že izdali EP, kjer ste uporabili drugo ime – Your Kid Sister. Zakaj niste že takrat uporabili svojega pravega imena?
S tem sem hotela skriti in zaščititi svojo identiteto. Your Kid Sister je bil hkrati nekakšen alter ego, lik mene kot otroka, ki je na odru nosil ovčji klobuk and igral priredbe punk pesmi v supersladki različici. Šele ko sem začela pisati avtorski material, sem se zavedala, da je čas, da snamem ovčji klobuk in preprosto postanem – jaz.

Takrat ste posneli pesmi skupine Rancid, in to kot uspavanke. Ste bili velik fan punka?
Ja, ko sem bila najstnica, sem imela punk bend in Rancid so bili moja najljubša skupina tudi, ko sem prenehala poslušati punk. Še danes si kdaj zavrtim kakšno njihovo pesem.

To je bil punk bend Kiev, s katerim ste bili na turneji z bendi, kot so Bad Religion, Anti-Flag in Gogol Bordello? So vas tretirali kot enega od fantov ali kot edino dekle v bendu?
To so bila zame težka leta, saj sem kot najstnica, ki igra v punk bendu, čutila nenehno potrebo po dokazovanju. Stari punkerji me že zato, ker sem imela manj kot 50 kilogramov, niso jemali resno. Poleg tega so me na koncerte in nazaj domov vozili starši, saj sem imela zjutraj šolo. Nisem bila ravno tipična predstavnica punka. Ampak bendi, ki ste jih našteli, so bili do mene zelo prijazni; bolj sem se bala njihovih oboževalcev!

Ste zelo mednarodni in kulturno raznoliki – rodili ste se v ZDA, vaši starši imajo francoske in japonsko-nemške korenine, veliko let ste preživeli v Barceloni, študirali ste v Montrealu, zdaj pa živite med Parizom in New Yorkom. Kje je za vas dom?
Hm, moj najljubši prostor pod soncem je Barcelona. Tam vedno snemam in temu danes rečem moj dom. Tudi največ idej za videospote dobim tam – ko hodimo po cestah kraja Ithaca, kjer živim, ali pa pri mami v New Yorku. Najbolj pomirjeno se počuitim v divjini Kanade, največ inspiracij sem dobila lani v Tokiu, najbolj sem se zabavala v Buenos Airesu, enega od najboljših koncertov pa sem imela v Moskvi!