Po nesreči, v kateri ste si hudo poškodovali glavo, ste bili 11 dni v umetni komi. Kako je bilo, ko ste se zbudili?
Tri mesece se nisem zavedal ničesar, čeprav prijatelji pravijo, da sem se pogovarjal normalno. Leva roka je bila mrtva, noge sem čutil, vendar nisem imel ravnotežja, nisem mogel stati.
Kako ste to prenašali?
Jaz v bistvu jokati ne morem ... Po nesreči sem jokal v mislih in takrat sem mislil, da mi tečejo solze. Pa mi niso. Še danes mi gre na jok, vendar mi je le dvakrat stekla solza, jokati pa ne morem, ker imam poškodovan ta center v glavi. To je najhujše. Če bi lahko jokal, bi mi bilo veliko lažje. Ravno zato sem svoji knjigi dal naslov Misli, ki jokajo.
Kako je bilo z vašim govorom?
Govoril sem nerazločno in tiho. Sprva sploh nisem vedel, kaj kakšna beseda pomeni. Center za spomin je bil najhuje poškodovan. Še danes se včasih česa ne morem spomniti.
Vendar ste se postavili na noge ...
Da sem se postavil na noge, se lahko zahvalim svoji fizioterapevtki, ki je bila z mano izjemno potrpežljiva, saj sem zavračal vsakršno pomoč, nisem hotel sodelovati ...
Zakaj niste hoteli pomoči?
Bil sem zelo nesrečen. Hotel sem samo, da bi hodil, hodil ... Po drugi strani pa sem se spraševal, kaj bom sploh s takim življenjem, kje je smisel, kaj bom sploh delal.
Kaj delate zdaj?
Vsak dan grem v Zaposlitveni center Zarja – tam mi ogromno pomagajo in me spodbujajo. Izvajamo različna dela, ki jih za invalide naročijo podjetja. Pet let sem prek tega centra delal tudi v skladišču Merkurja v BTC. To, da sem lahko delal, mi je vrnilo voljo do življenja. Mislil sem, da ne bom nikoli več v službi, zdaj pa vem, da sem še sposoben narediti kaj koristnega in da me sprejemajo takšnega, kot sem. Še bi rad delal tako.
Koliko let je minilo od nesreče?
Od nesreče je minilo 15 let. Pred tem sem bil drug človek, vem, da tak ne bom nikoli več. Še so dnevi, ko sem zamorjen in nimam nobene energije. Vendar si rečem: Andrej, nehaj tako razmišljati, pa ti bo lažje. Včasih mi uspe, včasih pa ne ...
Vam pomaga, da ste napisali knjigo?
Veliko lažje mi je, ker sem lahko dal vse to na papir. Tudi drugi bodo videli, koliko sem moral prestati in kaj vse narediti na sebi, da sem nekaj dosegel. Najbolj si želim, da bi knjigo opazil kak režiser, ki bi po knjigi potem posnel film.
Kaj, menite, boste s knjigo dosegli?
Zelo si želim, da bi vsi ljudje po taki ali podobni poškodbi dobili voljo, da bi videli, kako veliko se da narediti. Vem, da nekateri zelo trpijo – kot sem jaz trpel in še trpim. Vendar se moram sprijazniti, tako je življenje prineslo ... Pogrešam pa staro družbo, ki sem jo imel pred nesrečo.
Se ne družite več?
Sam sem se umaknil, nisem se več počutil za njihovo družbo. Nisem srečen, kot sem bil prej. Se pa zato dopolnjujem s svojimi projekti. Zdaj sem zelo rad z ljudmi, ki so doživeli enako kot jaz. Znajo, znamo ceniti življenje. Imamo več volje kot prej, ko smo bili zdravi.