Pred kratkim ste zakorakali v štirideseta leta; kako se počutite v četrtem desetletju?
Verjetno ima vsak človek drugačna valovanja, ampak jaz sem stopila stopničko višje. Zdaj imam nekakšen mir, dekleti sta že dovolj veliki in v bistvu se zdaj počutim bolje kot prej. Trudim se črpati modrost in obenem vzdrževati svoj organizem ter se prepustiti priložnostim. S hvaležnostjo sprejemam, da imam še vedno možnost opravljati svoj poklic, da me še vedno kdo gleda in posluša. Še pred leti sem stalno šprintala, se nisem ozirala okrog sebe in sem gledala samo naprej. Ampak sedanjik je najpomembnejši. Učiš se iz preteklosti, hrepeniš po vsaj tako lepi prihodnosti, živiš pa za zdaj.

Kako v primerjavi z dvajsetimi leti zdaj skrbite zase?
Ne vem, če sem se takrat kaj posebej ukvarjala s seboj. Itak sem imela takšen študij, ki je skrbel za mojo telesno pripravljenost in duševni razvoj. Če študiraš igro, je vse prepleteno s  tem. Danes pa mi prav tako moje delo, moji punci, delo v hiši in na vrtu ne dajo da zakrnim. Na srečo sem malo hiperaktivna, da z veseljem opravljam deset stvari hkrati in nimam časa, da bi se zredila (smeh).
Kaj počnete, kadar se ukvarjate sami s sabo?
Zjutraj delam jogo, odkrila sem bioidentične hormone ... O tem sem prebrala tudi knjigo, ki me je tako navdušila, da bi šla z njo po Čopovi in se drla: "Berite to, berite to!" Imam nov pogled na medicino in človeško telo. In končno sem odkrila serum, ki dela mojo kožo, ne boste verjeli, mlajšo! To je neki serum EGF iz Islandije, ki se zdaj dobi tudi že pri nas. To si vmasiram zvečer. Žal nimam časa za masaže, kozmetičarke... Še nohte si urejam med predstavo v garderobi.

Kaj je prva stvar v dnevu, ki jo naredite, in kaj zadnja?
Če vstanem prva, grem najprej pol'ubčkat živali. Potem dam še ljudem l'upčke (smeh), nato pa pristavimo za čaj. Dodam maco, spijem čaj, oblečem Elo in medtem, ko jo Đuro pelje v šolo, naredim pozdrav soncu, vaje iz joge, včasih še meditiram, potem je na vrsti zajtrk. Zvečer pa spijem kakšen čaj ali probiotik; opazila sem, da to zelo pomaga moji odpornosti. 

Pogrešate kaj iz dvajsetih let?
Ko rečete moja dvajseta leta, gredo stran moji otroci. Takrat sem bila siromašnejša v ljubezni, zato ne pogrešam ničesar, mogoče samo kožo (smeh).

Kakšne modrosti prenašate na svoje otroke?
Vsa znanja in vedenja, prahajajo na njiju bolj spontano. Opažam, da sta precej osveščeni glede prehrane, na primer. Ela se je v šoli menda odrekla beli moki, češ da od nje ni nobene koristi...Precej sta osveščeni tudi glede telesa in pomembosti gibanja. Kar pa je najpomembneje, velikokrat slišim, kako sta ljubeči, posebej do drugačnih in šibkejših.

Foto: Boštjan Tacol Tanja Ribič Kako usklajujete kariero pevke, igralke, matere, žene?
Največ časa porabim za stvari, ki jih imam rada, to je druženje z družino. Potem je pa panika in je treba na hitro iti v službo, v studio in po sestankih. Ampak glavno je, da skupaj jemo kosilo, to mi je najpomembnejše. 

Kaj vam je ljubše, pevska ali igralska kariera?
Ne bi mogla izbrati samo ene. Že več let se nisem resno ukvarjala s petjem, razen ko sem posnela nekaj fantastičnih songov v Disneyevih animiranih filmih. Zdaj pa pripravljam svojo tretjo ploščo in v kratkem bom lansirala nov optimističen singel z naslovom Lepo počasi. Za svetlobo se je treba kar naprej borit. Ja, pa nov muzikal pripravljamo, Čarovnice iz Eastwicka. Zdaj imamo pevske vaje in to so zame najlepše vaje.

Katero čarovnico boste upodobili?
Alexandro, ki jo je v filmu igrala Cher. V igralskih vajah še nikoli nisem uživala tako, kot uživam v vajah za Čarovnice.

Kako se počutite, ko vas v zadnjih mesecih bolj kot igralko in pevko poznamo kot Đurovo ženo?
To ni zadnje mesece, tako je že ves čas. Lahko samo rečem, da je njegova senca čudovita (smeh).

Kakšno razmerje imata glede na to, da se vama toliko dogaja?
O tem mi je malo težko govoriti. Govoriti o ljubezni je tako kot hvaliti se s svojim zdravjem. Za moškega svojih sanj sem imela od nekdaj zelo visoka merila. Sanjarila sem o črnem, visokem, duhovitem, moral je biti glasbenik, umetnik in športnik. Vse to ne bi bilo nič, če ne bi spoznala njegove osebnosti, ki je res nekaj posebnega. O tem pa težko zdaj govorim. Nisem mogla verjeti, da je lahko v enem moškem toliko ljubezni. Veliko sva prestala, da sva lahko sploh začela živeti skupaj, in dojela sem, da je to največ, kar lahko doživi človeška duša.

Se zaradi snemanj vidita kaj manj?
Rekord je bil, da se nisva videla 16 dni. Vem, od zunaj deluje snemanje v tujini "fensi", ampak ko greš snemat v tujino, je  grozno. Tudi sama sem šla, v Rim pa Sankt Peterburg. Čakat te pride šofer, ki ga nisi videl še nikoli v življenju, pelje te v hotel, kjer si sam, nikogar ne poznaš ... Jaz pač nisem rojena kot neka ambiciozna igralka; v svojem delu uživam, ampak me bolj vleče domov. Delati v tujini sploh ni tako "fensi". "Fensi" je to, da greš po vaji lahko s kolesom domov na kosilo. V Hollywoodu je pa itak tako, da si top ali te pa ni. To je grozljivo garanje, velikokrat zelo nečloveško.

Kako ste vi občutili Hollywood?
Forma brez vsebine. Nikoli ne bi želela prevzeti njihovega načina življenja. Takrat, ko je Đuro igral v filmu, ki je dobil oskarja (Nikogaršnja zemlja, op. a.), bi se lahko preselili tja, če bi nam bilo do tega. 

Kako pa se je sprehajati po glamuroznih rdečih preprogah?
Ko sem prvič videla ta blišč, ko sem šla v Cannes, me je res sezulo. Jodie Foster in Milla Jovovich, David Lynch ... Takrat sem bila čisto fascinirana. Ko sem šla na Oskarje, pa ni bilo več takega čara. Ko sva sedela v dvorani, se mi je vse skupaj že malo vleklo, saj je na televiziji predvajana skrajšana različica. In jaz sem se zalotila, da zeham! Pogledala sem na zaslon, ki je bil v dvorani in videla špico Oskarjev – potem sem se udarila po licih in si rekla: "Halo, pa ti si na Oskarjih!" (smeh). Vidiš, kako je vse to narejeno. Ob strani dvorane je stala vrsta slovesno oblečenih parov in potem sem dojela, da so to "sit fillers" (ljudje, ki polnijo sedeže, op. a.). Ko je šel Tom Cruise lulat, je moral eden od njih hitro zapolniti njegov sedež, da na televiziji dvorana ni bila videti prazna. Na veceju sem videla Halle Berry, pred mano pa je sedela Laura Harring, ki sem jo po nesreči brcnila v čevlje, pozneje pa sem izvedela, da je nosila čevlje, vredne milijon dolarjev. Najbolj pa me je fasciniralo to, da ko si bil enkrat tam, si avtomatsko del te elite. Morda se ti včasih zdi, da kam prideš z lahkoto, ampak še lažje odletiš. Ni čudno, da za Los Angeles pravijo, da je mesto z najkrajšim spominom. 

Kdo je za Oskarje poskrbel za vaš videz?
Ko sva šla na Oskarje, je bil velik pokazatelj tega, da nad bliščem nisva bila več tako prevzeta, to, da sva jo kot stampedo užgala po rdeči preprogi. Tako da s tega dogodka ni veliko fotografij. Takrat sem nosila čudovito zlato-zeleno obleko Alana Hranitelja. Bila je super, ampak dan prej sem si razbila nos in sem bila videti kot Tyson (smeh). Na sebi sem imela tri kile pudra. Ko sem prišla k maskerki, ki nas je ličila za oskarje v hotelu, je mislila, da imam tak punkerski make up (smeh).

Foto: Boštjan Tacol Tanja Ribič Kako ste se pripravljali na tako velik dogodek?
Joj, ko smo bili na newyorški premieri Angelininega filma in na Berlinalu sem spet videla, kako je to stresno, kaj bo katera oblekla ... Bog ne daj, da ramena ne bi bila gola, pa čeprav je zunaj –20 stopinj Celzija. Uboge bosanske igralke, ki so morale na intervjuje – vse so morale biti sredi zime v sandalih brez nogavic! Zato je Angelina vsaki poklonila šal iz kašmirja, da so se lahko vsaj malo ogrnile. Vse za videz. Meni običajno pri večernih oblekah pomaga Maja Ferme, a ker je bila takrat, ko sem odhajala v Berlin, v tujini, mi je prijazno priskočila na pomoč sončna Metka Albreht in mi celo posodila svoj plašč, da sem se ogrnila, kadar niso bili vame uperjeni objektivi.

Kako bi primerjali urejanje za Viktorje in Oskarje?
Na Viktorjih je bolj ležerno, na Oskarjih pa vlada neusmiljena diktatura. V Hollywoodu je točno do minute določeno, kdaj pride limuzina, pred tem pa dobiš še seznam, kdo sedi s tabo v avtu. Potem moraš na začetku rdeče preproge počakati, da najprej oni odpozirajo pred fotografi, nato pa pred te zverinice s fotoaparati stopiš še ti (smeh).

Kdo pa vas je oblekel za newyorško premiero filma V deželi krvi in medu?
To je pa tudi zanimiva zgodba. Že prej so nam povedali, da moramo biti oblečeni v koktajl obleko, in jaz sem s seboj torej vzela črno koktajl oblekico. Pozneje pa so nam povedali, da imamo pomerjanje pri kostumografu. Đuro se je pred tem še pošalil, ali naj jim on kaj prinese iz Evrope (smeh). Ko se je šel slikat za Vanity Fair, je imel namreč edini s seboj svojo obleko in na koncu je izpadel najbolje oblečen, saj je točno vedel, kaj mu pristaja. No, da se vrnem k zgodbi – ko smo prišli na pomerjanje, sem tam videla same dolge obleke, vsaka pa si je moral izbrati eno. Jaz sem prišla zadnja, in ker so se vse druge že oblekle, mi je ostala skromna izbira. Ampak jaz sem vedno za improvizacije, za izzive, to mi res leži. Ostala je neka bež obleka, ki se jim očitno ni zdela zanimiva, jaz pa sem izbrala ravno to, naredila sem super kombinacijo še z zanimivim nakitom, torbico in šalom, in potem so me vse spraševale, kje sem jo našla (smeh). Bosanke so bile nad mojo garderobo navdušene, zato sem bila res ponosna. Tudi kostumografka, ki je izbrala vse te obleke, čevlje in nakit, me je zelo pohvalila, kar mi je še posebno v ponos, saj je to ena od stilistk Kim Kardashian in žirantka America’s next top model. Potem so nam tudi podarili nakit in šal, pa tudi obleke, a je nisem vzela, saj je nimam več kam obleči.
Imate še kakšno anekdoto iz Hollywooda?
Ko sva šla na oskarje, sva zjutraj pred letom ugotovila, da sva se enako oblekla, oba sva imela udobne črne hlače, in rdeč pulover in ko smo pristali v LA, sva bila seznanjena, da so nam izgubili prtljago! In potem sva takšna pajaca hodila po Holllywoodu še dva dni in molila, da bi prišli kovčki do podelitve Oskarjev. Za las je šlo.

Imate morda kakšen nasvet za hollywoodske pare, ki se ločujejo kot po tekočem traku?
Ni nasveta. To so čisto običajni ljudje, kot sva ti in jaz. Razlika je, da oni še bolj hitijo po opravkih, v njihovem življenju je prisotna še večja histerija, razdalje med njimi so večje, zato je to čisto normalna posledica. 

Kako pa bi opisali razmerje med Angie in Bradom?
To je eden od redkih parov, katerih razmerje, se mi zdi, malo spominja na najino z Đurom. Angelina je zelo čustvena ženska, Brad pa je zelo sončen človek. Močno se pogrešata, če nista skupaj, in skrbita drug za drugega. Med njima čutim neizmerno naklonjenost. 

Kako je biti v njuni družbi?
Popolnoma normalno. Ko si enkrat tako slaven kot onadva, si želiš biti spet "normalen". A pri njiju je to zelo težko. Nanju prežijo vsepovsod, oboževalci, vsi. Zato si ustvarjata neke oaze normalnega življenja. Angelina mi je rekla, da bi se zelo rada spet kdaj peljala s podzemno, saj se od 18. leta zaradi slave ne more več. Ni ji lahko. Je pa nadvse človeška in ljubeča. Saj vidite, kaj počne – hodi naokoli in išče nesrečne in jim poskuša pomagati, hkrati pa ostaja močna. Za to moraš biti rojen.

Ali v življenju počnete to, kar ste si želeli? Bi, če bi lahko, vključili še kaj?
Ne, zelo sem hvaležna, da so se mi izpolnile vse želje. Sanjala sem o takšnem možu, o hčerkicah, da bi imela živali, želela sem si delati filme ...in da bi enkrat pela na Evroviziji (smeh). Samo hvaležno kimam, to je to.
Kakšna pa je bila vaša prva služba?
Moje prvo profesionalno delo je bila vloga v Modrem angelu, igrala sem Marlene Dietrich v muzikalu v  Narodnem gledališču v Mariboru.  Takrat sem bila še zelo mlada za takšno vlogo. Zdaj bi bilo vse drugače (smeh). Pred nedavnim me je poklical nek srbski režiser in povedal, da je naredil novo adaptacijo Modrega angela za gledališče in da bi želel, da mu jaz igram Marlene. Bomo videli v kakšni produkciji mu bo uspelo to postaviti, glede na krizo.

Se spomnite, kaj ste si kupili s prvo plačo?
Ko sem dobila prvi honorar, se mi je zrolalo (smeh). Dobivala sem dnevnice in sem kar hodila po Mariboru in si kupila puli, hlače, jedla sem lahko, kar sem hotela ... Je pa res, da sem zelo hitro začela delati in varčevati, tako da sem med prvimi na akademiji imela avto, kot absolventka pa sem si lahko na obroke kupila garsonjero.

Kaj pa zdaj, imate v garderobi kakšen res drag kos?
Ne, nimam. Če si kupiš res topel zimski plašč in veš, da ga boš nosil vso sezono, da bo odslužil svojo ceno, se mi zdi to smiselno, sicer pa ne. Lepo se mi zdi, da se človek dobro počuti v svojih oblekah, da sledi trendom, toda hlastanje za modo in slepo sledenje modi se mi zdi neumno. Žal mi je, da sem tako izpostavljena in da me ocenjujejo tudi po garderobi, in rada bi poudarila, da res ne vidim smisla v nakupovanju v stilu Seks v mestu. Svojo garderobo kupujem sproti, med nakupovanjem živil. In s ponosom povem, da sem za kakšen kos odštela manj denarja, saj hočem pokazati, da se da biti ustvarjalen tudi za manj denarja.

Foto: Boštjan Tacol Tanja Ribič Če vas vprašam, kaj bolje prežene slabo voljo, čokolada ali nakupovanje, bi verjetno izbrali čokolado?
Nikakor. Nič od tega. Ne maram čokolade. Jedilna mi je pregrenka, mlečne pa so mi presladke. 
Kako pa preženete slabo voljo?Z mečkanjem z živalmi in otroki. Pa z naravo.

S čim pa se sladkate, če ne s čokolado?
Uf, rada imam torte. Ampak zdaj ne uživam sladkorja, sem na stevii. To je naravni sladkor, ki pomaga tudi proti zakisanju telesa, na primer. Vsako jutro jo dam v kavo.

Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga dobili na področju mode in lepote?
Jaz se trudim sproti pobirat informacije in se učim od vseh koncev, od kostumografov svojih predstav, stilistov. Največ pa se naučim od svoje Zale. Nazadnje me jo podučila, da nima lepo v modi kaj iskati. 

Imate kakšen nasvet, kako nositi kakšen modni kos?
Ja, ne se navezati na neko podobo. Ko najdeš svoj slog, boš jutri v njem lahko kmet. Vedno moraš biti pripravljen na nove eksperimente in zakone v lepoti.

Katere modne kose bi morala imeti v omari vsaka ženska?
Sama se še vedno najbolje počutim v kavbojkah, zato mislim, da bi morala vsaka imeti dobre kavbojke in več hudih kopalk pa trenirko (smeh). 

Kaj bi nosili, če bi bili en dan moški?
Težko si predstavljam, da bi bila moški. Bi se pa marsikaj zanimivega našlo v Đurovi omari.