Kako bi opisala svoje delo?
Alexandros Vasmoulakis: Ustvarjava podobe, ki komunicirajo z vsemi.

Na kakšen način komunicirajo?
A: V prvi vrsti skozi prostore, lokacije, na katerih so: na zidovih, v urbanem okolju, dostopne so vsem, vsi jih lahko vidijo.

Ali se dojemata kot ulična umetnika?
A: Včasih.
Paris Koutsikos: Da. To, kar počenjava skupaj, je večinoma izraženo na ulicah, po zidovih. Sicer pa ima vsak od naju svoje polje ustvarjanja, Alexandros je slikar, jaz pa sem grafični oblikovalec.

Od kod prihaja navdih?
A: Iz urbanega okolja.

Vaju Ljubljana navdihuje?
A: Pravzaprav si je še nisva ogledala (smeh).
P: Ves dan ustvarjava na tukajšnji steni (zidova Kina Šiška in M Hotela, op. a.) in zvečer, ko bi morala iti ven, sva prekleto utrujena. Ljubljana je videti kot zelo prijetno mesto, zelo čisto in morda je to problem. Umetniki, kot sva midva, imajo raje bolj umazana, kaotična mesta.

Sta imela kdaj težave z mestnimi oblastmi?
A: Nekajkrat, a pustimo to, kar je šlo mimo (smeh).

Kaj sporočata ljudem na ulici?
P: Včasih želiva biti ironična in sarkastična, večinoma pa govoriva o vseh vrstah razmerij.

Kaj sta ustvarila v Ljubljani?
A: Žensko, ki govori s svojim alter egom. Poskušava raziskovati idejo, da imaš v sebi še nekoga drugega – dvojni jaz.

Kdo so vajini vzorniki, idoli?
A: Ni več herojev ... (smeh)
P: … Ja, to je pesem skupine The Stranglers iz sedemdesetih. Seveda obstajajo ljudje, katerih dela občudujeva. Name je vplival ameriški grafični oblikovalec David Carson.
A: Meni pa je všeč Joan Miró, njegov način ustvarjanja.