Vaši občutki ob zmagi?

Občutek je super. Nekako sploh nisem dojel, dokler se ni name vsula vrsta papirčkov in okraskov  ter so izgovorili moje ime …

Kaj vas je vodilo na kuharsko pot?

Zaključil sem sicer kuharsko šolo, ampak takrat si nikakor nisem želel postati kuhar. Želel sem si biti policist, prijavil sem se na tovrstno visoko šolo, a nisem bil sprejet. Potem so me kolegi povabili, če pridem pomagat v gostilno za eno poletje … in to poletje še vedno traja (smeh).

Zdi se, da ste se v šovu malce zredili … Je temu botrovala odlična kulinarika?

Možno je. Prišel sem v šov s 115 kilogrami, verjetno odhajam ven s 120 kilogrami. Če imamo doma še tehtnico, bom preveril, drugače pa bom živel tudi s temi 120 kilogrami.

Vedno ste bili opaženi s čopkom. Ta frizura vam torej najbolj ustreza?

Ta čopek nosim že tri leta, mislim da mi najbolj ustreza.

Kaj pravite na namigovanja, da so navijači Žana in Blaža rezervirali mize pri vas in nato niso prišli?

Na to namigovanje ne morem reči nič, ker sem tri in pol mesece živel brez vseh vrst informacij. Kakšna so bila namigovanja, tega sploh ne vem …

Povedali ste, da vaše družine ni v Sloveniji. Kako so vaši sorodniki spremljali dogajanje v šovu?

Mojo družino v Sloveniji predstavljata moje dekle in njena hčerka. Ostala moja družina je na Češkem, dekletova družina pa živi na Hrvaškem. Moji so me spremljali preko spleta in preko kanala Voyo.

Navijačev ste očitno imeli kar precej. S čim menite, da ste jih pridobili?

Mislim, da so se ljudje odločili zame, ker sem v Gostilni pokazal veliko delavnosti in človeškost. Zato menim, da sem tudi zmagal.

Se bojite medijske izpostavljenosti in komentarjev?

Ne skrbim, kaj se bo kje pisalo. Če bo vse skupaj v mejah normale, bo v redu.

Boste prebrali, kaj se je pisalo po spletu in družbenih omrežjih v času, ko ste bili v šovu?

Najbolj pomembno mi je, da pridem do svoje družine in skupaj spijemo kavo. Mislim, da to, kaj se bo kje pisalo, niso pomembne stvari za moje življenje.

Robi in Mido sta bila mnenja, da je bil prihod vajenk brez potrebe. Kako ste sami gledali na asistenco le-teh?

Mislim, da smo notri živeli povsem drugačen svet. Kakršenkoli izziv so nam zadali, se nam je ponavadi zdel nepotreben. Najprej smo se tudi za vajenke spraševali, v smislu: 'joj, zakaj so zdej prišle še one', ampak to je spadalo v šov in milsim, da so se odrezale super.

Najlepši trenutek v gostilni?

Eden izmed najlepših trenutkov je bil tretji teden, ko so prišli naši bližnji in v ponedeljek, ko smo s šefom sedeli za mizo in mi je izrekel pohvalo.

Cilji in želje?

Moj trenutni cilj je nekaj časa preživeti z družino. Potem bo malo trajalo, da vse skupaj dojamem, premislim, prespim. Šele nato bom lahko začel razmišljati, kaj bom počel v svoji prihodnosti …