Bližnje srečanje z Diegom Menendesom, likom, ki mi ga je pred tem že večkrat podrobno in skoraj fanatično navdušeno opisoval kolega, me je doletelo pred dvema letoma na Liffu. Pod roko je, tako kot vedno, stiskal torbo s svojimi filmi, takrat aktualnim hororjem Retard Zombie, ki mi ga je po barantanju na koncu prodal za približno dva evra, vesel, da me sploh zanima. Pa Diego v resnici zanima še marsikoga.

Kult. Visoki Fužinec z a la Ramones frizuro ter nevrotičnim puhanjem cigaretnega dima in nepozabnih fraz je pojava, ki je, ko jo vidiš enkrat, ne moreš zlahka pozabiti. Če k temu dodam še njegove anekdotične in popolnoma nerazumljive stand up nastope, bizarne, a sploh ne slabe balkan-punk-rock koncerte ter psiho gverilske filme in videospote, pa brez dvoma gre za kult, ki ne potrebuje mainstream promocije, ampak je za nezanemarljivo število religiozno privrženih fenov dovolj že fama, ki se širi od ust do ust. Zato ni presenetljivo, da je Diego prejšnjo nedeljo v Rogu kot edini aktivni čan skupine Menendes Brothers med kakimi 30 načrtnimi obiskovalci požel takšen aplavz, da naključnim ali po službeni dolžnosti zbranim rogovcem na koncu ni bilo nič jasno. No, pa saj ni jasno niti Diegu. Ne še. Ni vrag, da karizmatični 27-letnik, ki po ljubljanskih logih, od Fužin do Roga in še kje vmes, trenutno promovira film Fužine nejberhud: športni upi, vmes pa skromno niza neskromne življenjske izkušnje, nekega dne ne bo doživel svojega trenutka slave. Vprašanje je le, če po svoji volji.