Številke, ki obdajajo Siddharto, so impresivne: 30 tisoč ljudi na bežigrajskem stadionu, 30 tisoč prodanih izvodov albuma Nord, 50 tisoč oboževalcev na Facebooku. Vam bo uspelo razprodati tudi stadion Stožice?
Namen je privabiti čim več ljudi. Toda zaradi reda, zakona in varnosti je številka 30 tisoč tokrat dokaj utopična, saj lahko stadion Stožice v najboljšem primeru sprejme dobrih 20 tisoč obiskovalcev. Ker gre za nov največji objekt pri nas, ki je, kar se koncertov tiče, še nepreverjen, bi bilo super, če bi zbrali vsaj dve tretjini ljudi, ki smo jih pred osmimi leti za Bežigradom. Časi so namreč taki, da od ljudi zahtevajo, naj se malo sprostijo.

Imate radi stadione?
Zelo. Kadarkoli grem v katero večje mesto, si jih ogledam. Nekako me fascinirajo, iz meni neznanega razloga me prevzamejo.

Tokrat boste album posneli kar na odru – v živo.
Da. Stadion bo naš studio.

Torej bo treba vse odigrati brez napak?
Popolnoma brez napak seveda ne more biti. Kaj bomo lahko že popravili pozneje, a željo imamo, da je vse posneto v živo. Ker nam mora nov material priti pod kožo, imamo priprave že kar nekaj časa, res pa je kdaj prav mukotrpno iti tolikokrat skozi ene in iste pesmi.

Boste igrali tudi stare hite, ne?
Seveda. Igrali bomo tri ure, morda celo malo več, od tega bo 45 minut novega materiala ...

Tri ure je kar težko držati koncentracijo publike ...
Je, a čeprav gre za športni objekt, se bo dalo dobiti tudi kakšno pivo in kaj podobnega. Če bo tam 20 tisoč ljudi, bo vsaj določen del mase skoncentriran.

Ime Siddharta ste izbrali po romanu Hermanna Hesseja. Res le zaradi zvena besede, ne pa pomena?
Glede na to, da smo bili najstniki, je bil ključen zven besede, res pa je, da smo člani skupine takrat brali to knjigo. Gre za ime nekega fantka, ki ima zelo zanimiv smisel. Zanimivo je, ker ni ne slovensko ne angleško, temveč internacionalno.

Kateri pa je tisti pomen, ki vam je bil pri sporočilu te knjige tako všeč?
Da je važna pot in ne cilj.

V skupini igra tudi vaš mlajši brat Boštjan. Poznate ga že od mladih nog; ali nanj zato gledate drugače kot na druge člane benda?
Ne več. Opažam sicer, da imam do njega vsake toliko drugačen odnos kot do drugih, a če ne bi imela skupnega benda, bi bila po vsej verjetnosti zelo malo skupaj. V času, ko je nastajala Siddharta, sva bila namreč zelo različna. Boštjan je bil bolj podivjan najstnik, jaz pa precej umirjen.

Sta poslušala isto glasbo?
Ne, mislim, da on med vsemi neumnostmi, ki jih je počel, glasbe niti ni imel časa poslušati (smeh). Sicer ni bil prestopnik in nikoli ni prišel navzkriž z zakonom, bil pa je pobalin. Danes je zelo discipliniran, in čeprav je najmlajši član benda, se za nasvet velikokrat obrnemo prav nanj.

Kakšno pa je bilo odraščanje v družini Meglič?
Bili nismo nič posebnega. Srečo smo imeli, da smo živeli na obrobju mesta, kar zna biti zelo dolgočasno, zato moraš kaj početi. Ena izmed teh stvari je bila, da smo med počitnicami ustvarjali glasbo.

Kako sta to prenašala starša?
Bila sta zelo tolerantna, saj smo razbijali kar doma. Igrali smo v nekakšni polkleti in zvok je donel vsenaokoli.

Predvidevam, da sta bila mama in oče rockerja?
Rockerja sta še danes. Doma smo imeli na dosegu roke številne plošče skupin, kot so Led Zeppelin, Deep Purple in The Beatles.

Najbrž se vam je rock glasba zato vtisnila v podzavest ...
Skoraj zagotovo – med našimi bližnjimi sosedi je bil sicer Lozje Slak, a očitno je bil dovolj daleč, da se harmonika ni slišala (smeh).

Kakšne pa imate spomine na nekdanjo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije?
Spomnim se, da sem šel jeseni po tistem, ko je razpadla Jugoslavija, ravno v srednjo šolo in sem bil še toliko nesamostojen, da me politika, ekonomija in gospodarstvo niso zanimali. Moje najstniško oko je takrat sicer zaznalo, da je na cesti preveč enako oblečenih ljudi in da nekaj ni povsem v redu, občutil pa nisem nobene agresije z izjemo tistega, kar sem videl na televiziji. Zame je bilo to leto male mature, zato so bile skrbi nekje drugje. Neverjetno, kako je lahko mala matura v določenem trenutku pomembnejša od vojne.

Vaša besedila so nenavadna – nekateri pravijo, da jih ne razumejo, drugi v njih vidijo globlji pomen. Mick Jagger pravi, da je samo rock 'n' roll, John Lennon je rekel, da so bile to samo besede ... Kaj pa vi?
Pomembnost besedila je zelo odvisna od komada. Če pesem to zdrži, damo dokaj veliko težo besedilu, če pa gre za lažjo tematiko, to niti ni tako pomembno. Besedila pri drugih bendih tudi sam včasih sploh ne poslušam. Odvisno, kaj komad ponuja. Včasih besedilo izpade zelo pametno, a je bilo mišljeno ravno obratno. Po drugi strani so, kar se mene tiče, najpreprostejša besedila tista, ki lahko kaj konkretnega sporočijo. Če so zakomplicirana, pa jih kdaj tudi ni treba razumeti v celoti, saj včasih napišem kakšne besede, ki s končnim sporočilom nimajo povezave, nosijo pa isto vibracijo. Avtorju je najlažje umreti in pustiti razlago drugim.

Pa ljudje pridejo do vas in vas prosijo za razlago besedil?
Oboževalci niti ne, to počnejo bolj člani skupine.

Pa se jim pustite sprovocirati?
Včasih že, a tovrstnih trenutkov ni veliko. Tu in tam v tekstu tudi sam napišem kakšen nesmisel, zato se mi zdi prav, da si ljudje upajo kaj vprašati. Vsake toliko je nerodno priznati, da nečesa ne razumeš. Jaz s tem nimam težav – če česa ne razumem, vprašam –, prav tako pa nimam težav s tem, če kdaj kaj vprašajo mene.

Pred leti se je govorilo, da če bo kateremu slovenskemu bendu uspelo v tujini, bo to zagotovo vam. Zakaj, menite, se to potem ni zgodilo?
Bend je bil prelen. Preveč smo preračunali, kaj se izplača in kaj ne. Če bi v to vložili več, bi igrali v tujini, saj smo imeli tam dosti priložnosti. A to utegne biti zelo naporno; greš denimo na Poljsko samo na en koncert, naslednji teden pa na Švedsko samo na enega. Takrat pa smo menjavali tako založbo kot menedžment. Vseeno upam, da je še čas za to, da gremo na Poljsko odigrat denimo šest koncertov. V Nemčiji smo jih igrali že po deset skupaj ...

Je treba torej za uspeh v tujini vse preostalo postaviti na kocko?
Ne, mislim, da ni treba. Danes so povezave zaradi interneta zelo razširjene.

Kako kot glasbenik gledate na splet?
Veliko nam je vzel in veliko dal. Vzel nam je tistih 30 tisoč kopij Norda, po drugi strani pa nam je dal 50 tisoč oboževalcev na Facebooku. Ljudje, ki prej niso imeli dostopa do glasbe, ga imajo zdaj. Je pa zaradi iste stvari nastala velika zmeda, kaj v tej masovni ponudbi izbrati, saj imaš na voljo popolnoma vse in do glasbe izgubiš odnos. Več je ponudbe kot povpraševanja. Ker je teh datotek MP3 toliko, gre lahko kakovostna stvar hitro mimo tebe, saj preprosto ni časa, da bi vse preposlušal.

Se vidite na odru pri 70 letih?
Dobro vprašanje. Mislim, da ne. Vsaj ne s tako glasbo, kot jo igramo danes, saj je narejena za mlajše telo. Definitivno bomo ostali v glasbi, saj je možnosti veliko – od gledališča do filmske glasbe –, če pa bo šla medicina toliko naprej, bomo morda izvajali celo isto glasbo.

Kako združujete Tomija kot frontmana Siddharte ter Tomija kot očeta in družinskega človeka? Se, ko stopite skozi domača vrata, konča prvi in začne drugi?
Na žalost, ali pa na srečo mojega sina, tega preklopa ni. Moj življenjski ritem je ostal domala nespremenjen. Imam srečo, da moja partnerica to podpira – izjema so seveda nekateri živčni izpadi, brez katerih v medčloveških odnosih ne gre. Še danes pa hodim domov okoli šeste ure zjutraj in imam popolnoma obrnjen bioritem. Tudi kadar sem doma, začnem delati šele takrat, ko mesto spi.

Bo pa sin najbrž največji frajer v šoli, ker je njegov foter pevec Siddharte ...
Ne vem, ali bo, ker je danes že toliko teh kul fotrov. Vprašanje, kaj bo takrat pravi rokenrol – najbrž kakšen računalničar, heker, ki bo znal vdreti v sistem kakšne banke.

Bi nastopili za katero od političnih strank?
Ne. Imeli smo sicer že ponudbe, a smo jih zavrnili. Sem pa vesten volilec in za glas, ki ga bom vedno izkoristil, in to zase, se odločam na podlagi malih stvari. Kot bend pa glede tega najbrž nismo enotni, in če bi se preveč vpletali v politiko, bi izgubili svoj izraz – še posebno če bi hoteli s takšnim nastopanjem nanjo vplivati. Rokenrol sam po sebi je odgovorna zadeva, politiki pa so pri podajanju neresnice v nekaterih momentih celo boljši retoriki kot umetniki.

Kje vidite prihodnost glasbene industrije za mlade glasbenike?
Edina stvar, ki je ne morete naložiti s spleta, je prisotnost na koncertu. Odgovor so torej nastopi v živo. Koncertna scena v Sloveniji je kar pestra in dobro izoblikovana. V glasbi je postalo igranje v živo eden od glavnih virov dohodka.

Kaj pa menite o televizijskih šovih talentov, na katerih glasbeniki ubirajo bližnjice in postajajo zvezde kar čez noč?
Do tega imam zelo mačehovski odnos in tega ne cenim. Šov talentov ima napačen naslov, saj se ljudje, ki to gledajo, naslajajo zlasti nad tistimi, ki nimajo talenta. Veliko je takih, ki so tam predvsem zaradi šova, ne zaradi talenta. Takoj ko izberejo nekega novega "talentiranca", že iščejo naslednjega. To ni nekaj trajnega.