Da v Portorožu vidiš tako dobre filme kot polne dvorane, je redkost, da so s končnimi rezultati (pretežno) zadovoljni vsi oziroma da je, kot se je izrazil programski direktor Festivala slovenskega filma (FSF) Gorazd Trušnovec, volk sit in koza cela, pa skoraj nekaj neverjetnega.

Dobili smo vrsto odličnih kratkih in študentskih filmov in zanimivih dokumentarcev, izpiljen Circus Fantasticus, bodoči “vsegeneracijski” hit Gremo mi po svoje, poetičnega Oča in zgodovinsko dramo Piran - Pirano. Če bi izvršni direktor FSF Igor Kadunc v Portorož pripeljal še obljubljeni glamur ali vsaj še kako drugo zvezdo poleg predsednika države Danila Türka, pa bi morda dobili tudi festival, ki v Avditorij Portorož ne bi zvabil le lokalcev, medijev in filmarjev, ampak bi iz primorskega dogodka dejansko prerastel v slovenskega.

Ne strinjam se s kolegom, ki pravi, da naši filmarji premalo dajo nase in da se oblačijo slabše od tistih klošarjev, ki težijo s Kralji ulice, ne da bi jih, potem ko jih plačaš, tudi dali. Zaradi mene lahko filmski ustvarjalci nagrade na odru pobirajo goli, moti pa me to, da se na odru sploh ne pojavijo. Govorim predvsem o igralcih, ki vsako leto znova špricajo festival, pa bi bilo bolje, če bi bojkotirali gledališke predstave, v katerih tisti dan igrajo. Še bolj kul pa bi bilo seveda, če bi festival nehala ignorirati gledališča in igralcem za en dan v letu končno dala prost izhod na morje.