Kennerjev film ne more popolnoma natančno pojasniti, kaj jemo in kaj se dogaja v “kuhinji”, iz katere hrana prihaja na police trgovskih verig, vendar pa je dober začetek za razumevanje živilskopredelovalne industrije v Ameriki, ki jo namesto manjših kmetij zadnja leta hrani in zastruplja peščica korporacijskih farm. Z emmyjem nagrajeni televizijski producent in režiser se je dokumentarca lotil v slogu Michaela Moora in problematiko proizvodnje hrane z animacijami, grafi, številkami, intervjuji in skritimi kamerami poskušal približati dovolj nazorno in privlačno, da bi jo lahko razumel vsak gledalec, pri tem pa opustil Moorov senzacionalizem in humor. Pridelovanje in predelovanje živil, ki so tako umetna, da sploh ne poznajo več letnih časov, tako kot ameriško govedo ne pozna več trave, res ni niti malo smešno. Še zlasti ne za starše, ki zaradi zastrupitev z bakterijo E.coli 0157:H7 izgubljajo otroke, za revne, ki se debelijo ob enodolarskih hamburgerjih, delavce na tekočem traku, ki jih menjajo kot po tekočem traku, in male kmete, ki se morajo namesto kmetovanja ukvarjati s tožbami.