Včeraj so v Ljubljani predpremierno predstavili novi slovenski film Izhod, režiserja Dejana Baboska, ki meni, da bi moral biti njegov prvenec všeč širšemu krogu gledalcev.

Začeli ste kot režiser videospotov. Je to vaš prvi film?
Tako je.

Ste mislili, da bo težje ali lažje posneti film?
Treba je bilo skočiti v vodo in zaplavati. Nisem imel jasnih pričakovanj, kako bo, zato so me določene stvari presenetile. Moje znanje in izkušnje temeljijo na snemanju videospotov in gledanju filmov, saj nisem študiral na AGRFT. Na snemanje celovečernega filma, ki traja 36 snemalnih dni in je zato tudi velik produkcijski zalogaj, te težko pripravi celo šola. Treba se je učiti iz izkušenj.

Foto: Žurnal24 izhod Nad čim ste bili najbolj presenečeni?
Imam ogromno izkušenj s produkcijo videospotov, tako da me ni nič posebej močno presenetilo. Tokrat sem sicer prvič delal z igralci. Način dela je bil drugačen, kot je pri snemanju spotov, kjer z nekom delaš dan ali dva. Pri videospotih tudi ne režiraš čustev tako kot pri filmu, kjer gre vse skozi govorno noto. Se pa seveda pozna razlika, če delaš s pevci oziroma neprofesionalnimi igralci ali profesionalnimi igralci.

Film so nekje opisali kot satirično akcijsko komično dramo?
Je mešanica različnih žanrov. Gre za odslikavo sveta, družbe, materialističnega sveta, v katerem živimo. Film se satirično obregne ob tiste, ki nas vodijo – ob politike, medije, gospodarstvo. Rop banke je odraz realnosti, v kateri živimo in v kateri so podjetja izgubila veliko denarja in odpustilo veliko ljudi, za tem pa stojijo vplivni posamezniki. Film je zapakiran v zabaven in gledljiv paket.

Ste pri komičnosti stavili na igralce ali na dialoge?
Komičnost izhaja iz satire, temelji pa na tekstu, na situacijah in tudi na igralcih.

Film je bil označen tudi kot komercialni film. Kdaj bo za vas opravičil besedo komercialni?
Težko je ovrednotiti, kaj je komercialni film. Vsak film je namenjen gledalcu, pa naj bo to alternativni art film, ki bo tudi našel svoje občinstvo, ali pa film, ki ima neko širšo tržno nišo. Ta film je definitivno narejen v smeri, da bi moral imeti širši tržni domet. Moral bi biti všeč večjemu številu gledalcem.

Ga bodo prikazovali v Koloseju in Cineplexxu?
Da.

Zakaj je napovednik podnaslovljen v angleščino? Kaj si obetate od tega?
Film ni neki lokalni produkt, ampak predstavlja univerzalni jezik. Prvi korak je film prikazati v domačih kinematografih, nato pa distribucijo razširiti v tujino, predvsem v republike bivše Jugoslavije. Film govori o težavah, s kateri se soočajo tudi drugod po svetu, zato se bodo z zgodbo lahko identificirali tudi tujci.

Zadnji slovenski filmi, na primer Šanghaj, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk, so v kina privabili ogromno gledalcev. Ste zaradi tega pod pritiskom?
Niti ne. Če najde slovenski film stik s občinstvom, potem si ga bomo Slovenci radi pogledali. To se vidi tudi po gledanosti omenjenih filmov. Naših filmov ne smemo kategorično zanikati, saj obstaja navdušenost oziroma želja po gledanju filmov v domačem jeziku.

Kako ste financirali Izhod in koliko je stal?
Točna številka še ni znana, saj je postprodukcija še vedno v teku. Se pa številka giba nekje pri 200 tisoč evrih. Investicije pa so prihajale iz zasebnega sektorja.

Zakaj se niste prijavili na razpis Slovenskega filmskega centra?
Smo se. Najprej smo zbrali denar in posneli film, nato smo se trikrat odzvali na razpis centra, a je bil film vsakokrat zavrnjen. Razloga se ne spomnim.

Film ste snemali od leta 2006. Zakaj je nastajanje filma trajalo toliko časa?
Glavni razlog so bile finance. Leta 2006, 2007 smo film snemali, leta 2008 smo se ukvarjali s prvo fazo postprodukcije. Nato smo računali na dodatna sredstva centra, ki pa jih nismo dobili. Prišla je še kriza, tako da je bilo še težje priti do denarja.

Nekaj kadrov ste posneli še letos. Govorim o protestih.
Zeitgeist oziroma sporočilnost današnjega časa je film v sebi nosil že leta 2006. S tem mislim na napovedi krize in na nezadovoljstvo ljudi. Ko se je kriza dejansko začela, leta 2008 ali 2009, ni nihče veliko spraševal, ampak se je življenje po nekem lagodnem načrtu nadaljevalo. Do letos. V film smo zato samo dodali spremembe v družbi in ga tako še bolj postavili v današnji čas.

Nekoč ste na vprašanje, ali pri spotih drugih režiserjev razmišljate o tem, kaj bi sami naredili drugače, odgovorili, da velikokrat, ker pri ogromno tujih spotih „vidimo visokobudgetne floskule, ki žvečijo prežvečeno vsebino.“ Tudi v vašem filmu je kar nekaj floskul oz. stereotipov:  taksisti govorijo hrvaško, Ljubljančani napol angleško, mlajši policist je zaletav, starejši ima osebne težave …
Ja, igrali smo se z arhetipi in situacijami, ki so gledalcem že zelo blizu in jih sprejemajo.

Ste pa izpolnili Janševo željo in nas niste zasramovali s filmom o "samomorilcih in pijancih". ("Takrat, in to bo kmalu, nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki in junakinje našega časa,“ je Janša zapisal v svoji poslanici ob letošnjem kulturnem prazniku.)
(smeh)

Bi rekli, da so vaši akterji junaki našega časa?
Po eni plati junaki, po drugi pa morda antijunaki. Na koncu pa se izkristalizira, da je junak le eden.

V filmu igra tudi Salome. Je podobnost med njenim filmskim ljubimcem in skorumpiranim politikom ter Damjanom Jankovićem zgolj naključna?
Do tega trenutka tega sploh nisem opazil. Potrebovali smo igralca, ki je vizualno zanimiv in ki bo ta lik tudi čustveno dobro upodobil.

Katarino Jurkovič smo povprašali, ali so bili njeni seksi kostumi v filmu za vlogo pomembni. Odgovorila je, da to prepušča režiserju in stilistki.
Iskali smo punce, ki so fotogenične in privlačne. To privlačnost smo nato s kostumi še dodatno izpostavili. Kar pogosto vidimo v slovenskih filmih, je, da na določene stvari gledamo kot 100 let pred leseno žlico, in to tako na nivoju igre kot tudi na nivoju kostumografije. Stvari so še vedno zelo zategnjene in v nekih cankarjanskih časih.

V filmu igrajo Ludvik Bagari, Jernej Kuntner in Dragan Bjelogrlić. Kako ste jih prepričali v sodelovanje v neodvisnem slovenskem filmu?
Najprej je bila ideja, nato beseda in beseda je meso postala. Bagarija sem že prej poznal in se z njim že pred leti pogovarjal, da bi skupaj kaj posnela. Kunterju in Bjelogrliću sem projekt predstavil, ker sem bil mnenja, da bi bila primerna za vlogo, in sprejela sta.

Kako ste bili zadovoljni z novinci v filmskem svetu, s Katarino Jurkovič, Geo Erjavec in Simonom Pribacom?
Iskanje glavnih igralcev je bil kar velik zalogaj. Na koncu pa sem bil z izborom zelo zadovoljen. Kar smo v danih okoliščinah lahko naredili, smo optimalno opravili. Gre za neodvisni film. Če bi imeli več možnosti za vaje iz piljenje likov, bi stvari lahko bile še bolj dodelane. Kot novinci so se izkazali.

Na spletu so se pod napovednikom že pojavili prvi komentarji. Eden je film pohvalil. Pravi, da so dialogi zabavni in da zvenijo življenjsko. Drugi so bili bolj kritični.
Vedno se najdejo ljudje, ki hvalijo, in tudi ljudje, ki kritizirajo. Pljuvali in hvalili bodo tako znane in dobre režiserje kot tudi nesposobne filmarje.

Eden od komentatorjev pravi, da je Izhod čista kopija slovenskega filma Prelomnica?
Tega filma nisem gledal. Iz napovednika vem, da tudi Prelomnica govori o ropu. Mislim, da je Prelomnica žanrsko bolj podobna drami. Dejstvo pa je, da smo ta film snemali že leta 2006, nekaj let pred Prelomnico.