Ambasador našega Festivala za ljubitelje živali Dejan Dogaja je priljubljen slovenski glasbenik, ki se je v glasbeno industrijo vtisnil s svojim šarmom in visoko pričesko. Devetindvajsetletnika smo pred kratkim povabili na klepet, v katerem pa govora o glasbi ni bilo na pretek. Med sprehajanjem skozi spomladansko objete ljubljanske ulice, nam je glasbenik razkril, da je pred pičlimi štirimi mesecimi v svoj dom sprejel novega družinskega člana – Henrija.
Henri je kodrasti bišon, ki pa se zaradi osebnih zadev našega druženja žal ni mogel udeležiti. Kljub odsotnosti pa Dejan ob pripovedovanju o Henriju ni mogel skriti iskric v očeh. Prav zaradi neizmerne ljubezni do živali, smo glasbenika izbrali za ambasadorja našega Festivala za ljubitelje živali.
Žurnalov Festival za ljubitelje živali boste letos lahko obiskali v soboto, 10. junija, v primeru slabega vremena pa v soboto, 17. junija. Dogajanje bo v Novi Gorici med 15. in 21. uro.
Kako je izgledalo tvoje prvo srečanje s Henrijem? Od kod ime?
S Henrijem sva se prvič srečala prav tu, v Ljubljani. Kodrastih bišonov v Sloveniji ni na pretek, zato sem imel veliko srečo, da sem poznal Petro in njenega partnerja, ki je mimogrede tudi glasbenik, oba pa se ukvarjata z vzrejanjem kodrastih bišonov.
Sam sem si vedno želel majhnega kužka in ker sem imel opravka z glasbenikom, sta mi Petra in njen partner zaupala prav Henrija, ki pa naj bi imel poseben čut za glasbo. Lahko bi rekel, da je bila ljubezen na prvi pogled. Po Henrija sem se vrnil po treh tednih in ga odpeljal domov. Takrat sem si vzel tudi nekaj dni dopusta, da sva se v miru ustalila.
Henri je v originalu Hennessy on Ice. Ker sem želel ohraniti njegovo prvotno ime, sem ga poskusil nekako posloveniti in nastal je Henri.
Kaj vse počneta skupaj?
Čeprav Henri šteje zgolj štiri mesece, je bil v tem času samemu sebi prepuščen zgolj petnajst minut. Spremlja me na vseh koncertih, zabavah in snemanjih, med drugim mi je družbo delal tudi na letošnjih planiških poletih, za prvomajske počitnice pa se bo prvič odpravil na morje.
Henri je bil praktično že na vseh slovenskih radijih in televizijah, pozna ogromno znanih Slovencev. Tudi z Janom Plestenjakom je bil že na kavi (smeh). Res je odličen spremljevalec. Če ni z mano, pa mu družbo delajo moji bližnji.
Si pred Henrijem imel še kakšnega ljubljenčka?
Prihajam iz družine, kjer so hišni ljubljenčki precej pogosti. Kot otrok sem imel vse živo – od zajčka do ptičev, rib in tako naprej. Imeli smo tudi vikend, kjer so se pasle ovce in koze, tako da sem res odraščal v družbi živali.
Med koncem osnovne in začetkom srednje šole pa so mi starši kupili svojega psa – zlato prinašalko po imenu Tisa. Tiso je nasledila črna labradorka Črna. Njena rezidenca se nahaja zunaj, kjer smo ji skrbno uredili kočo, v kateri preživlja čas takrat, ko nikogar ni doma.
Vedno pa sem si želel majhnega kužka – takšnega, ki mi bo družbo delal tudi v notranjih prostorih. Ker pa me zelo nervirajo odpadle dlake, sem začel raziskovati, nakar sem naletel na pasme, ki nimajo težav s tem. Ena takšnih je tudi moj Henri. Lahko ga češem kjerkoli želim, bodisi na kavču, postelji in ne bo pustil niti ene sledi, zapovrh pa njegova dlaka ne oddaja nobenega vonja.
Psi veljajo za naše najboljše prijatelje. Bi se s tem strinjal?
Zdi se mi, da ja. Psiček ti nikdar ne bo želel nič žalega, vsaj namerno ne. Mogoče se ti bo polulal, pokakal, kaj zgrizel, a to je to – pa še to ne nalašč.
Obstaja kakšna žival, ki se je bojiš? Morda veš, zakaj?
Sigurno obstaja kakšna, ki mi je manj prijetna, ampak se ne bojim nobene. Spomnim se, da smo nekoč snemali oddajo, kjer so nam v škatle položili eksotične žverce. Poanta igre je bila, da ti v škatlo nisi videl, zato niti nisi vedel, kaj v resnici tipaš. V škatlah so se nahajali različni ščurki in podobne manjše živali, tako da takrat mi res ni bilo prav prijetno.
Zdi se mi, da je strah do živali privzgojen. Imam na primer prijateljico, ki se boji psov. Temu je tako verjetno zato, ker ima njena mami fobijo pred njimi in jo je verjetno vzgajala tako, da ji je govorila, da so psi nevarni. Zdi se mi, da bi starši otrokom morali približati različne vrste živali in jim omogočati, da se z njimi tudi srečajo.