V soboto v Novi Gorici, ekskluzivni dogodek za le 700 obiskovalcev. Ameriški didžej iranskih korenin, ki jutri praznuje svoj 42. rojstni dan, namiguje, da se zna zgoditi veliki povratek z grammyjem nagrajenega dua Deep Dish.

Slovenijo ste nazadnje obiskali pred štirimi leti, kot gost Umekovega Dneva elektronike. Kakšna je slovenska publika?
Vedno smo se imeli super. V lepem spominu so mi ostali predvsem vsi nastopi v Ambasadi Gavioli. Tam sem spoznal pravi potencial slovenskega občinstva, ki je glasbeno precej izobraženo in vedno sem rad preizkušal, do kje lahko ob tem premikam glasbene meje.


Najprej ste nas obiskovali z duetom Deep Dish, potem na vrhuncu minimalizma ... Zdi se, da se med vsakim vašim obiskom Slovenije vaš in zvok svetovne scene precej spremenita.
Zelo hitro se začnem dolgočasiti, zato spremljam kaj počnejo drugi producenti in skušam slediti napredku na sceni. Sem predvsem velik ljubitelj glasbe in ves čas na lovu za svežimi izdajami. Všeč mi je, kako znajo nekateri glasbeniki prevladujoči trend odpeljati v novo smer. Če me to vznemiri, jim sledim. In potem opazim nekoga, ki se drzne iti še dlje, in mu sledim. In tako raziskujem in odkrivam nove izkušnje in zvoke. Prepuščam se toku, ki ga ustvarjajo mladi in nekateri napredni starejši producenti in skušam temu dodati še nekaj svoje vizije.

Kdo vas vznemirja zadnje čase? Lahko navržete kakšno ime?
V glavnem mladi producenti, ki jim skušam pomagati pri razvoju tudi s podporo moje založbe Sci+Tec (Science + Technology) in booking agencije Bullit. Ko sva vstopla na sceno, so naju s Sharamom usmerjali in naju podpirali mojstri, kot sta Danny Tenaglia in Carl Craig. Brez njih ne bi bila, kjer sva danes. Zelo mi je všeč kaj počnejo mladi didžeji in producenti, kot so Carlo Lio, Shaded, The Junkies, Nastia ... Mnogi med njimi rabijo malo mojega usmerjanja, kritike ali pa vsaj moj pogled na to, kar počnejo. Da jih malo porinem v pravo smer in jim odprem kakšna vrata.

V preteklosti sta sodelovala z Umekom, na 5. obletnici Reloada vas bo spremljal Bosanec Siniša Tamamović. Ste opazili še kakšnega artista iz naše regije?
Sodelujem s celo vrsto italijanskih didžejev in producentov, kdo drug iz vaših krajev pa mi ta hip ne pade na pamet, žal. Verjetno bi prepoznal kakšno ime, če bi mi jih našteli.

Scena se razvija proti melodičnemu tech-house na eni strani, na drugi pa se vrača k tršemu zvoku 90. let.
Kot pove že njegovo ime, tehno poganja predvsem razvoj tehnologije. Z razvojem tehnike in tehnologije nastajajo nove možnosti za eksperimentiranje in razvijanje novih stilov. Opazno je vračanje melodika, recimo v delih Hrvata Petra Dundova – no pa sva našla še enega zanimivega artista iz vaše regije – ki ustvarja zelo melodičen, ambientalen, klasičen tehno zvok. Na sceni je še kar nekaj producentov, ki skušajo v sodobno glasbo vključiti nekaj tega izročila. Zagotovo se bo našel kak mladenič,, ki bo to na še bolj samosvoj način povezal z novimi zvoki in tehnologijami, dodal zraven še malo funky tehna, ki je prav tako spet v vzponu in iz tega bo nastalo nekaj novega. Težko je natančno napovedati, kam nas bo odpeljal tok, je pa ta hip še vedno zelo opazen trend ustvarjanja in vrtenja tehna z veliko house elementi, v katerem se moderen temačen tehno meša s klasičnim house zvokom. Upam, da to zveni vsaj malo smiselno.

Zadnje čase se v elektronski glasbi svet vse bolj vrti okoli ZDA, a očitno je tudi Evropa še zanimiva, saj veliko nastopate na tej strani Atlantika.
V Evropi je elekronska glasbena kultura bolj prefinjena. V ZDA vedno capljamo 10 let za tistim, kar se v glasbi in kulturi nasploh dogaja v Evropi - čeprav je marsikatero glasbeno gibanje, kot sta recimo house in tehno, prišlo iz ZDA. Pri elektronski kulturi so bile ZDA vedno nekoliko zadaj. Publika v Evropi, Južni Ameriki in še kje je v glavnem bolje glasbeno izobražena in razgledana. To je pogojeno predvsem z infrastrukturo. Če lokalni klubski in festivalski promotorji ter rezidenčni didžeji ustvarijo pravo okolje, prave dogodke in serije zabav, s tem vzpostavijo drugačno glasbeno gibanje. V ZDA se promotorji ukvarjajo v glavnem s številkami. Če nova vrsta ali koncept zabav ne da hitrih rezultatov, se takoj usmerijo drugam. V Evropi se več energije, časa, denarja in potrpljenja vlaga v razvoj zgodb, bolj ste potrpežljivi.

Kakšni so načrti za poletje? Lani sta z Richiejem Hawtinom sprožila ogromno zanimanja s serijo Enter v klubu Space.
Tudi letos bova sodelovala na Ibizi, skupaj pa pogosto nastopava tudi na enkratnih dogodkih Enter po vsem svetu. Z Richiejem sva prijatelja že več kot 20 let. Ko je šel on v bolj minimalističen tehno, jaz pa v komercialnejši house, sva malo izgubila stik, a sva se redno srečevala ob različnih priložnostih. Po ustavitvi projekta Deep Dish pa sem se zaželel vrniti h koreninam in takrat sva se spet srečala. Jaz izhajam iz tehna in alternativnega housa. Takrat sva ugotovila, da sta si veliko bolj podobna, kot sva si kdajkoli predstavljala. To, kar je ustvarjal s svojo založbo Minus me je vedno navdihovalo, še posebno ko sem se odločil za samostojno kariero. Nabralo se mi je ogromno idej, ki jih nisem mogel izraziti skozi glasbo in v okviru dueta Deep Dish. Z Richiejem sva se čisto po naravni poti začela vse pogosteje pojavljati na istih festivalih in v istih serijah klubskih zabav, začela sodelovati in na koncu sva se spet povezala v prijateljstvu in spoštovanju, ki sva ga vedno gojila eden do drugega.

In po lanskem uspehu na Ibizi si bosta letos verjetno omislila večji čoln, kot je bil tisti, na katerem sta lani posnela najavo za svoje zabave?
Upam, ja! Na Ibizi bom sicer letos spet nastopal tudi na zabavah kolektivov Circocoloco in Cocoon ter pri Carlu Coxu.

Na Reloadovi petletki boste nastopili na zabavi za 700 ljudi. Ste sploh še vajeni vrteti na tako majhnih, butičnih zabavah in kako to vpliva na vaš zvok?
Vrtim na zelo različnih žurih, od takih za 50,100 ljudi do aren s 30 tisoč žurerji. Temu se je treba prilagoditi tako s tempom kot stilom, a vsaka vrsta nastopov ponuja svoje izzive. Enostavno gre za različne zgodbe. Na festivalih imam običajno krajši, časovno bolj omejen set, saj so ljudje cele dneve na soncu in moram malo bolj zaropotati, da dvignem energijo. V bolj intimnih klubih si vzamem več časa za razvijanje zgodbe, začnem počasneje in bolj "groovy" in potem nas odpelje. Rad imam obe vrsti nastopov.

Tehno ima pri nas dokaj močno tradicijo, a je scena zaplavala v žure "oldies goldies" in le redki promotorji se še trudijo razvijati žanr. Je to globalen pojav?
Niti ne. V tujini skoraj nisem opazil te težnje. Sumim sicer, da se nekaj dogaja, ker se je reaktiviralo kar nekaj artistov iz zgodnjih, predvsem rejverskih let. Pred leti sem nekaj takega zaznal pri valu britanskih rock bendov, ki so si začeli množično sposojati elemente iz rejverske kulture. Je pa zanimivo, ko že omenjate, da sem se v zadnjem času spoprijateljil z legendarnim belgijskim producetom Frankom De Wulfom. Ravno ta vikend sva dogovorjena, da se dobiva na Timewarpu v Manheimu. Pošilja mi vse svoje klasike, saj sem originalne vinile povsem uničil. Omenil mi je, da bi se rad vrnil na sceno in mogoče je zdaj res pravi čas za to.

Kaj pa Oliver Huntemann, s katerim sta ustvarila serijo Dios - Fuego - Terra? Še sodelujeta?
25. maja izide najin novi singel Are, tretji del v najini seriji elementov, delati pa sva že začela tudi na zaključni skladbi. Z Are sva zelo zadovoljna, veliko in dolgo sva ga testirala na plesiščih in pričakujeva, da bo hit. Še pred izidom ga lahko slišite v Novi Gorici.

V zadnjem času tudi se tudi v resnih poslovnih krogih veliko govori o tem, da naj bi s Sharamom obudila duet Deep Dish, ki sta ga zapustila na vrhuncu, po štirih nominacijah in osvojenem grammyju.
V zadnjih treh letih je ogromno povpraševanja po najinih skupnih nastopih, pravzaprav po tem, da bi skupaj naredila karkoli. Po nekaj letih, ko se sploh nisva pogovarjala, sva se spet zbližala. Razšla sva se v jezi, sita vsega, ne da bi se o tem pogovorila in naredila to načrtovano, na najboljši način. Deep Dish je bil najin otrok, midva pa sva ga zapustila in ga vsa ta leta zanemarjala. Že nekaj časa se pogovarjava o tem, če in kaj bi še lahko naredila v tem okviru in če imava kot Deep Dish še kaj za povedati v glasbenem smislu. Zaenkrat sva se odločila, da bova preposlušala vse najine stare DAT kasete in digitalizirala najin opus. Imava cele kupe neizdanih posnetkov, remiksov, alternativnih različic znanih skladb ... To bova za fane zbrala v urejeno zgodbo o Deep Dish od začetka do razhoda. Mogoče bova to pospremila tudi z nastopi, a o tem ne moram povedati še nič konkretnega.

Kaj sledi?
Začetek leta sem preživel bolj ali manj v studiu. Obdelal sem skladbo "Where is Kittin", ki sta jo za založbo Items & Things posnela Marca Houleja in Miss Kittin. Veselim se že te izdaje, saj precej odstopa od mojega značilnega zvoka. Zveni precej novovalovsko. Julija bom na moji založbi Sci+Tec izdal singel dveh izjemnih mladih producentov iz Medelina Figueroa & Obando, za katerega sem posnel tudi svoj remix. Pripravil sem še tri ali štiri nove skladbe, za katere se moram še odločiti, kako jih bom zapakiral in izdal. Za Richiejev Minus sem remiksal Baremovo skladbo. Pravzaprav sem ga naredil že leta 2011 in pozabil nanj, ker nisem bil popolnoma zadovoljen z izdelkom. Jeseni pa sem ga spet našel in ker se mi je zdel zelo dober, sem ga začel vrteti, odzivi na plesišču so bili odlični, zato ga bomo končno le izdali to poletje. Končati moram še duet z Danielom Stefanikom, ko bom pa spet imel kaj časa, se moram zakopati še v cel kup začetih ali napol narejenih projektov.