Fausto, ki je iz materinih prsi poleg mleka pila tudi njene spomine na posilstva in mučenje, preteklost boli, kot da bi državljanske boje, v katerih je trpelo predvsem podeželje, preživela tudi sama. Svoje telo pred nasiljem, ki se ji je in ni zgodilo, poskuša ubraniti z vaškimi vražami, dušo pa s petjem pesmi, vse dokler je materina smrt ne prisili, da začne živeti – tudi tam, kjer ni ne vraž ne pesniškega navdiha. Filmska poezija brez patetike, melanholija brez melodramatike in metafora brez metafizike.