Janezu je srce razbijalo kot noro. Nikakor mu ni šlo v glavo, kako ga je žena našla, ko pa ji nikoli ni natančno povedal, kje dela. Izkazalo se je, da je govorila s prijateljico, katere sestrična občasno pozira za kakšno revijo in skozi pogovor prišla do zaključka, da morda pa je to tisti novi Džoni, o katerem ji je lepotička pravila. Neverjetno, a resnično?

V mali Sloveniji vsakdo pozna vsakogar. Če že ne osebno, pa preko dveh treh posrednikov. Vrata je odprl le toliko, da je lahko stopil ven in že izraz na Darinkinem obrazu mu je govoril, da je v težavah. "Rekel si, da delaš v nekem studiu … ne pa, da snemaš … porniče!" je zarohnela in se kar stresla. "Porniče??? Kakšne porniče?" je bil nedolžen Janez.

"Kaj se delaš neumnega?! Pravkar je šla mimo popolnoma gola deklina. Ne govori mi, da snemate Adama in Evo za potrebe cerkve." Nastala je tišina, Janezu pa je šlo počasi že na smeh. Pogledal je Darinko in jo povabil na kavo. Rekla ni nobene, je pa takoj stopila za njim v bližnji lokalček. Vsaj deset minut sta sedela, ne da bi spregovorila eno samo besedo. Janez se je ubadal s slabo vestjo in tem, kako nikoli več ne želi videti Irme, Darinka pa s tem, kako naj mu pove, da je bil malo prej pri njih doma Valentin.

Ja, premogel je toliko norosti in prišel naravnost k njim, da bi Darinko še enkrat poizkusil speljati na kriva pota. Če bi Janez to vedel, bi poletel do doma, tako pa sta ostala vsak s svojimi mislimi vse do prazne skodelice. Popoldne se je Janez vračal domov v svojem avtomobilu in na hitro poklical kolega po mobilnem telefonu. Tako redkokdaj kliče, da ni niti pomislil, da v avtu tega ne sme. Kot nalašč se je pred njim narisal policaj in ga z iztegnjeno roko zaustavil.
"Dober dan!" je začel uradno mož v modrem, ko je Janez spustil šipo. "Dokumente prosim."

Medtem ko jih je gledal, pa je nadaljeval: "Veste kakšna je kazen za uporabo mobilnega telefona med vožnjo?" "Mobilnega telefona? Pa saj ga sploh nimam," se je čudil Janez. Preden se je ustavil ob cesti, ga je zabrisal daleč nazaj pod sedež. "Pravite, da niste govorili po telefonu?" je vrtal policaj. "Neee, saj vam pravim, da ga sploh nimam. Lahko pogledate."

"Varnostnega pasu prav tako nimate?" je bil nesramen policaj. "Varnostni pas? Hm, odpel sem si ga, ko ste me ustavili. Pa saj ste videli ne?" je izzival usodo Janez. Policist je bil rdeč v lica in besen kot ris, ko je pod Janezovim sedežem zaigrala "Na Golici".

Prijatelj je Janeza pač poklical nazaj, ker je menil, da se mu je kaj pripetilo, ko je kar naenkrat prekinilo. Policistu so se dvignile obrvi, da mu je kapo potisnilo navzgor, usta pa so se mu razlezla v zloben nasmešek, ko se je sklonil naprej proti oknu. "A to vam pa Avsenik pod sedežem harmoniko razteguje, kaj?"

Janez je bil pečen in tega se je dobro zavedal. Plača bo nekaj, česar nikoli ne bo videl v celoti, pa še zapomnili si ga bodo in ga ustavljali, kadarkoli jim bo prišel na muho. Domov je prišel poklapan z nekaj uradnimi lističi v roki in položnico, na kateri je bil zapisan trimestni znesek. Pa še z ženo ga je čakal neprijeten razgovor o snemanju porničev.