"Ljudje smo postali manj strpni. Živimo v razmišljanju, da lahko imamo vse, da si celo zaslužimo imeti vse, da lahko vedno drugje dobimo še boljše, še več, še lepše, še, še, še ...," pravi psihoterapevtka Veronika Seles. "Utapljamo se v predvidevanjih, kako bi nam moralo biti. Ko vprašam, kaj iščejo, kaj je tisto, kar hočejo, pa večina ne zna odgovoriti."

Bojimo se navezanosti

Vse pogosteje je zaznati željo po tem, da bi bili ljubljeni, obenem pa strah pred navezanostjo in možnostjo bolečine, ki jo ta prinaša. Ta vzorec obnašanja je viden tudi pri mladostnikih, ki vse prej začenjajo spolno in ljubezensko življenje. "Vse je dovoljeno in vlada neko stanje v smislu: samo imejmo se fajn in bodimo samo prijatelji. Vsi hočemo vse in nič. Mladostniki so se začeli bati navezanosti, kajti ko se navežeš, boli, zato je bolje biti malo tu, malo tam in nikjer v celoti. Ampak zato je danes več depresij," opozarja psihoterapevtka.

Toda iskanju ljubezni se po njenem mnenju ne bomo nikoli odrekli, kajti "človek je ljubezen; večno bo hrepenel po ljubiti in biti ljubljen, s tem pa po predanem in dolgotrajnem partnerskem odnosu". Z njo se strinja psihoterapevt Zoran Milivojević, ki pa obenem izpostavlja težavo: "Ljubezen je še vedno pomembna vrednota, vendar se je pojavil paradoks, da bolj ko jo iščemo, manj je je."