Te dni ste izdali singel Human Reich. Zakaj Human Reich?
Mislim, da sta čas in sistem, v katerem živimo, nekakšen human reich. Sistem, v katerem živimo, ni sistem, ampak čisti profit.

Ali ste se na novem albumu omehčali, ste postali trši ali ostali enaki?
Po zvoku je album trši od prejšnjega, po kontinuiteti pa enak.

Menda otroci človeka omehčajo.
Mene so okrepili (smeh). Pravijo, da ko pridejo otroci, ni več časa, pri meni pa se je zgodilo ravno nasprotno. Posnel sem že drugi album, prej sem izdal roman in zbirko pesmi, dogovorjen pa sem še za en roman.

Nekje sem naletela na opis, da ste brez iluzij in kompromisov. Je sploh možno biti brez enega in drugega?
Jaz sem realen. Pogosto pravim, da sem realni utopist in še vedno verjamem v neke ideje, nisem pa neumen, da ne bi vedel, kaj lahko in česa ne. Ljudi okoli sebe nimam pravice siliti v to in ne dovolim, da bi kdo silil mene. Tega, da moramo, ni. Delaj, kar moraš, ne sili pa drugih. Če bo to, kar delaš, prav, se ti bodo drugi pridružili.

Ko pomislite na svojo največjo razblinjeno iluzijo, katera bi to bila?
Nimam razbitih iluzij.

Kaj pa kompromise?
Celotno življenje je kompromis. Brezkompromisnost je otroška pravljica. Pri 18 letih si na primer, hočeš ali nočeš, moral v vojsko. Tu si prvič videl, da ni brezkompromisnosti. Lahko si šel v vojsko, lahko si šel k psihiatru, a je tudi to kompromis, ali pa imel očeto in mamo z zvezami, vendar je to še večji kompromis. Brezkompromisnost bi bila, če bi šel tja in jim rekel “j... se vi in vaša vojska” ter pristal v zaporu. Takih ljudi pa nisem poznal. Mladina danes morda ne dobi te izkušnje tako zgodaj, ker jim pri 18 ni treba v vojsko, vendar v določenem obdobju vsak izgubi naivnost. Naivnost umetnosti je sicer lepa stvar in sem v tem smislu še vedno naiven, tako kot poznam še veliko ljudi, ki niso naivni v življenju, so pa naivni v umetnosti.

Danes bo v Kinu Šiška poleg tega, da boste imeli koncert, o vas prikazan dokumentarni portret v režiji Dušana Moravca z naslovom Pravi človek kapitalizem. Kaj je pravi človek za kapitalizem?
Mislim, da niti kapitalizem ne ve, kdo je pravi človk za kapitalizem. To je Dušan vzel iz mojih tekstov, ko samoironično rečem, da sem jaz pravi človek za kapitalizem.

Jan Cvitkovič v dokumentarcu reče, da ste stara duša in da v sebi nosite znanje naših prednikov.
To je velika izjva in si je ne bi drznil komentirati. Morda je ta stara duša on in se je prepoznal v tekstih. Pogosto sebe oziroma svojo idejo, delo prepoznamo v delih nekoga drugega.

Kako pa stara duša izgleda, ko še guli šolske klopi?
Bilo je tudi obdobje, ko me šolske klopi dolgo niso videle (smeh). Enkrat sva s kolegom, ki je nabavil bobne, jaz pa sem našel ojačevalec, v kuhinji stanovanja dva dni igrala, in ko je oče prišel domov, mi je rekel, aha, ti igraš, jaz pa na roditeljskem sestanku izvem, da te ni v šoli.

Če bi svojo poezijo opisali s tremi besedami, kaj bi bile?
Ljubezen, življenje, smrt. Pogosto mislijo, da sem ironičen, ko pojem o ljubezni, a nisem. Do ljubezni nimam nikakršnega posmeha. Mislim, da moraš imeti jajca, da izraziš ljubezen. Za ironijo  niso potrebna, zato se vsi odločajo zanjo. In če mi bo zato kdo rekel, da sem naiven, to takoj podpišem. Življenje je patetika, in če izpadem patetičen, je to zato, ker me takšnega dela življenje.