Če sem kot navadna državljanka pred tedni še nekako sprejela radikalno ločevanje odpadkov in kar štiri koše za smeti, sem se te dni resno začela spraševati o smiselnosti svojega početja. Nekaj kilogramov smeti v primerjavi z več kot 72 milijoni litrov nafte, ki je popackala že nekaj tisoč kilometrov Mehiškega zaliva, pač ni stvar, ki bi jo zlahka zreciklirala, tega pa, kot lahko opazujemo že mesec in pol, ne more storiti niti British Petroleum ali ameriška oblast.

Puščanje. Največjo okoljsko katastrofo v zgodovini ZDA, kjer se na morsko gladino in obalo po neuradnih podatkih pretoči dva milijona litrov nafte na dan, je v Globusu na TV Slovenija reciklirala tudi Ksenija Horvat Petrovčič. Rešitev v oddaji sicer niso našli, so bili pa toliko zanimivejši pri iskanju krivde, ki jo je član slovenskega nacionalnega naftnega komiteja Miran Mejak brez milosti in bluzenja pripisal kar nekemu šefu na naftni ploščadi, ki se je, namesto da bi pritisnil na alarm, raje šel tuširat.

Če so v Globusu govorili o rešitvah, ki ne delujejo, pa je Marcel Štefančič jr. v Studiu City razpravljal o rešitvi, ob kateri mi je bila edina uganka samo to, zakaj je Američani še niso zagrabili. “Če znamo Slovenci najhitreje prekolesariti Ameriko, preplavati najdaljšo ameriško reko, če naš človek naredi boeing 747, potem ne vem, zakaj ne bi zamašili ene luknje,” je arhitekt Andrej Čufer suvereno argumentiral metodo, ki so jo razvili pred 20 leti in bi po njegovem lahko zaprla črno luknjo. Slišalo se je res obetavno, a je vprašanje, kdaj bo Čufer prišel na vrsto, saj so puščanje na globini 1.500 metrov pred njim mašili celo tisti, ki bi to storili kar z žogico za golf.