V vašem filmu Kao rani mraz so dobili vlogo tudi člani vaše družine. Je zgodba o Vasi Ladaćkem na nek način tudi vaša zgodba?
Ne. Zgodba o Balaševićih bi bila dolgočasna. Pri nas je vse v redu in ljudem to ne bi bilo intrigantno. Jovana je dobila vlogo, ker je šolana igralka. Beba, druga hčerka Jelena, je asistentka filmske montaže, žena Olja pa producentka z nekaj igralskimi izkušnjami. Olja in Aleksa imata stranski vlogi.

Bi se zgodba o Vasi Ladaćkem dandanes končala isto?
Sam sem kriv, da je Vasa umrl, ker sem ga jaz umoril – tako ne morem posneti drugega dela. To je sicer ena od najuniverzalnejših pesmi, ki sem jih napisal. Ljudje se v njej najdejo. Ko gledaš dekle z razdalje, se ti vedno zdi idilično. Ko jo spoznaš, pa si pogosto razočaran, da je to neka gos in nezanimiva oseba.

Kaj menite o ljubezni kot vrednoti v današnjem času?
Moderne ljubezni ne komentiram, ker se vedno najdejo kritiki in tisti, ki so zaradi tega užaljeni. Skozi tisočletja so se cesarstva vzpenjala in padala, prav tako neka podjetja, družina pa se je obdržala. Napisal sem pesem Ljubav ne pobeđuje, torej ljubezen ne zmaguje, ampak se bojuje in preživi. Vse lepe stvari, ki so se mi zgodile, so bile posledica ljubezni do Olivere in družine ter seveda srečnih okoliščin.

Po šestih letih se vračate v Križanke. Kako to, da za koncerte raje izbirate Maribor?
Deloma sem Mariborčan, čeprav sem kot pravi Cigan vedno na poti. Kadarkoli me povabijo na Festival Lent, se vabilu odzovem. V Križanke pa prihajam, ker mi je prizorišče všeč. Bile so ponudbe, da bi nastopil v Areni Stožice, a so mi Križanke ljubše.

Katera je največja razlika med slovenskim in srbskim občinstvom?
Vedno so mi bili najljubši koncerti v beograjskem Sava Centru. Atmosfera tam je podobna tisti iz filmov Ko to tamo peva in Maratonci trče počasni krug. V Sloveniji doživljam drugo vrsto spoštovanja. Ljudje te poslušajo in nagradijo z aplavzom. Občinstvo ima bolj sofisticiran okus. V Srbiji se mi dogaja, da mi ljudje pravijo, da poslušajo mene, Ceco in Whitesnake. To ni možno!