Je 1,5 milijona evrov, kolikor je stal film Letters to St. Nicholas (Pisma sv. Nikolaju), ki ste ga pred kratkim posneli na Poljskem, tipičen proračun za poljski film?

Ja, vendar ni tipično za poljski film, če veš, da ga ni financirala država, ampak komercialna televizija – se pravi zasebni denar. To je velika odgovornost, ker bo tam nekdo letel, če film ne bo gledan.

Leteli boste vi ...

Jaz ne morem leteti, ker sem film že posnel. Edino, kar se mi lahko zgodi, je, da ne bom več delal za to televizijo. Kar bi bila prav tako katastrofa.

Vsebina filma se sliši precej neokornovsko. Praznični čas, drama …

Hja, najprej bi bilo treba definirati, kaj pomeni okornovsko – ta film res ni Tu pa tam, je pa tematika blizu serije, ki sem jo na Poljskem ustvarjal zadnja tri leta. Šlo bo za dramo s komičnimi vložki; narejena je podobno kot filmski hit Pravzaprav ljubezen. Je topel film o človeških odnosih in prikazuje en dan v življenju petih poljskih družin.

Verjamete v komercialni uspeh filma?

Hočem, da bi vsa Poljska jokala, ko bo gledala ta film. Sicer pa je zdaj komercialni uspeh filma odvisen predvsem od montaže. Za zdaj so vsi zadovoljni s tem, kar smo posneli, kar je super glede na to, da so me med snemanjem hoteli nekajkrat celo odpustiti.

Zakaj?

Ker sem naporen.

Naporen ali koleričen?

Naporen, koleričen, vse je narobe z mano, kadar snemam, ker res hočem narediti dober film. Sem perfekcionist, zato je šla produkcija vsak dan v nadure, pa še ogromno filmskega traku smo porabili. Kar se tega tiče, sem premagal celo Janusza Kamińskega, direktorja fotografije, ki je delal tudi s Stevenom Spielbergom. On je porabil 50 tisoč metrov traku, jaz pa 60 tisoč. Vse to produkcijo stane ogromno dodatnega denarja, zato so potem nastali hudi spori s producenti.

Mislite, da je kaj možnosti, da film vidimo v Sloveniji?

Upam, da ja. Res bi bilo neumno, da ga tu ne bi videli. Gre za komercialen film, dogaja se na božič, bo smešen in žalosten, pa še Slovenec ga je režiral.

Od kod naslov filma?

Enemu od glavnih likov je ime Nicholas, St. Nicholas pa je po angleško Santa Claus – se pravi Božiček. Tako lahko iz naslova razberemo, da so to pisma Božičku oziroma našemu Nicholasu, ki dela na radiu in mu ljudje na ta čaroben dan pošiljajo svoje skrite želje. Je pa res, da bi bil ta film po prvi različici scenarija lahko precej neumen. Imel je nekaj čarobnega, toda še vedno bi bil z drugim režiserjem in drugim pristopom ta film lahko popolnoma drugačen, povprečen, tako da sem mu pozneje v razvoju scenarija dodal tisto nekaj, kar mu je še manjkalo.

Torej so producenti dojemljivi za spremembe?

Scenarij sta sprva napisala poljska scenarista, ki nista hotela ničesar spremeniti in so ju odpustili ter zaposlili mojega, ki je z mano pred tem delal že Člana. Skupaj sva potem naredila svojo različico, prejšnja scenarista pa sta rekla, da pod scenarijem nočeta biti več podpisana. Mislim, da jima bo še zelo žal.

Če vam bo šlo na Poljskem tako dobro, boste morda lahko sami zbrali denar za film Član, ki ga imate v načrtu že nekaj let.

Jaz sem rekel, da bom Člana posnel, pa če se ves svet postavi na glavo.

Mislite, da bo Član čez deset let končan?

Verjamem, da bo že prej, ker vsi ti Poljaki zdaj hočejo snemati filme z mano. To je tako kot v Ameriki – če nekaj dobro delaš, te vsi hočejo, če delaš nekaj dobro v Sloveniji, pa te vsi hočejo uničiti.

Komisija na filmskem skladu je vaš scenarij za Člana zavrnila, ker menda ni bil najbolj dodelan.

Na to lahko odgovorim že samo s pomenljivim vprašanjem. Je Pirano – Pirano (režija Goran Vojnović, op. a.) bil? Pa je takrat dobil denar. Veliko denarja. In koliko ljudi ga je potem sploh videlo? Pa še kritiki so ga raztrgali, kar je redkost pri filmih, ki jih podpre država.

Ste prebrali scenarij za Piran – Pirano?

Ne, sem pa prebral sinopsis in videl napovednik in mi je bilo vse jasno.

Filma niste videli?

Ni bilo potrebe, saj sem že iz napovednika razbral, da so dialogi nenaravni. Jaz sem že takrat rekel, da bo Piran – Pirano pogrnil na celi črti in da je Goran Vojnović morda dober pisatelj, a slab režiser, vendar to ni nikogar zanimalo. Za Piran – Pirano so porabili milijon evrov in nihče ni odgovoren za precej sramotno število gledalcev. Jaz sem filmskemu skladu rekel, da jim podpišem, da jim vrnem denar, če Člana ne bo videlo več kot sto tisoč gledalcev in če ne bo uspešen na vsaj treh največjih festivalih. Član je med drugim imel zagotovljeno distribucijo po celotni nekdanji Jugoslaviji, ker je bil distribucijski hiši Blitz scenarij res všeč. Prav ta scenarij, za katerega je komisija rekla, da je nedodelan.

Bi po vašem mnenju režiserji, ki posnamejo neuspešne filme, morali za to odgovarjati?

Če film nima uspeha, absolutno. Se pravi, če ni uvrščen na tri ali štiri največje festivale na svetu ali če nima določenega števila gledalcev oziroma oboje. Pa s tem ne mislim festivala v Spodnjem Dupleku pri Obernštorfeburgerkrakenbergu. Festivalov je trikrat več, kot se posname filmov v enem letu. Moraš biti pa res nesposoben, da tvoj film ne zmaga na kakšnem festivalu ali da ni vsaj sprejet nanj. Piran – Pirano so skritizirali vsi možni strokovni izvedenci, ampak ne, Franci Zajc (producent, op. a.) bo še naprej dobival milijone.

Boste za snemanje Člana poskušali dobiti denar od Slovenskega filmskega centra?

Bom, ko se bodo vsi zamenjali. Ko sem namreč na glas povedal, da lažejo v obraz, predvsem državni sekretar na ministrstvu za kulturo Stojan Pelko, sem potem slišal, da se govori, da mi niti mrtvemu ne dajo denarja. Moram reči, da sem bil ponosen, da sem jih tako razjezil in da jim grem tako na živce, da začnejo govoriti kaj takega. Za dobrim konjem se vedno praši. Bi bilo pa fajn, da bi si še kdo drug poleg mene upal na glas povedati resnico. Pa na žalost nihče nima jajc. Dokler se vsi ne zamenjajo, bom poskušal dobiti poljsko državljanstvo. Poljski producenti so mi namreč rekli, da bo potem lažje dobiti denar za Člana, ker bi bil potem to poljski film s poljskim režiserjem. Smešno bo le to, da se bo zgodba odvijala v Sloveniji in v slovenskem jeziku. Ampak njim je vseeno. Pri njih je pomemben dober scenarij.

Bi se slovenskemu državljanstvu odpovedali za poljsko?

Seveda, če bi to pomenilo, da bi lahko delal to, kar ljubim. In ljubim to, kar delam, kar pomeni, da bi se državljanstvu odrekel zaradi ljubezni.

Mislite resno?

Ja, našel si bom eno Poljakinjo in se na hitro poročil.

Ste si ogledali katerega od zadnjih slovenskih filmov?

Zanima me Circus Fantasticus, ker mi je Janez Burger kul režiser. Ko gre v art, gre v hardcore art in razumem, da kdo za to nameni denar. Bi bilo pa fajn, da kdaj namenijo denar še za kakšen drug film kot samo za art filme in pa sranje, kot je Piran – Pirano. Ampak jaz sem se nehal obremenjevati s tem, ker dober film s časom postaja samo boljši, tako kot vino.

Vaš zori že nekaj let.

Ja, Član je večen. To je film, ki nima zveze s časom, ker temelji na resničnih dogodkih, ti se pa nikoli ne spreminjajo oziroma ne zastarajo.

Delate pa ga že skoraj tako dolgo kot James Cameron Avatarja.

Ne toliko. Skoraj toliko časa kot Martin Scorsese Dobre fante, ampak zdaj je scenarij končan. Na skladu pravijo, da je scenarij nedodelan, kar verjetno ne pomeni, da je zanič. Zame je mojstrovina.

Za to mojstrovino ste od filmskega sklada hoteli kar pet milijonov evrov.

Ni čisto tako. Če bi hoteli film posneti tako, kot je treba, bi toliko stal. Tako da to ni bila vsota, ki smo jo želeli od filmskega sklada – to je bil samo proračun. Takšen film bi v Ameriki stal 60 ali pa celo sto milijonov evrov. Seveda se ta film lahko naredi tudi za tri milijone evrov, toda potem bodo spet vsi delali na pol zastonj in bi švicali kot na trgatvi, če bi hotel film tudi posneti in dokončati. Poudarjam, da še vedno govorim o proračunu filma in ne o deležu sklada. Kar se tega tiče, sem na koncu direktorju sklada rekel, naj mi dajo toliko denarja, kot mislijo, da mi lahko, oziroma toliko, kolikor dajo visokoproračunskemu slovenskemu filmu, se pravi točno toliko, kot so pozneje dali filmu Piran – Pirano, skupaj s storitvami Vibe okoli 1,2 miljona evrov. Preostali denar bi potem našli sami. Težko je namreč dobiti denar od drugih držav, če ti ga ne dajo v državi, kjer se film dogaja in iz katere prihaja glavna kreativna ekipa. Zato pač poskušam, da bi se spremenila matična država.

Je pa, priznate, od vašega prvenca Tu pa tam, ki je bil izrazito nizkoproračunski film, do več milijonov vrednega Člana velik preskok?

Kaj pa je naredil Vojnović, da so mu dali milijon evrov?! Celo tri za en k**** kratke filme?! Jaz sem sam, kot najstnik, naredil celovečerec in ga sproduciral, posnel nekaj kratkih filmov, dva dokumentarca, 40 videospotov in dve sezoni najbolj gledane serije na Poljskem s stočlansko ekipo. Če bi se kdo poglobil v moj življenjepis in moja dozdajšnja dela, bi ugotovil, da sploh ne bi bil tako velik preskok. Ena sezona serije je namreč stala dva milijona evrov. To pa niso več cipiripi vsote.

Napisali ste tudi avtorsko serijo Neverland (Dežela Nije). Za kakšno serijo gre?

O 40-letni igralki in 25-letnem režiserju. Ona v krizi srednjih let, on v puberteti. Ona na karierni poti navzdol, on pa seveda navzgor. Se srečata, zaljubita ...

O, torej govori o vas in Tini Gorenjak?

Ja, malce pa res (smeh). Pa ne samo o naju dveh. Mislim, da bi se lahko prav vsak poenotil s problemi odraščanja in vsemi drugimi problemi v tej seriji. Predvsem pa s problemom razlike v letih v ljubezenskem odnosu. Mislim, da je ta problem doživela velika večina izmed nas oziroma ga nekateri še bodo.

In kako se razplete?

Razplete? Šest sezon smo napisali, tako da se v bistvu sploh ne razplete.

Vaša zveza s Tino je trajala manj kot šest sezon ...

Ja, no, ko pišeš scenarij, je sicer po resničnih dogodkih, ampak mi smo to vse spremenili, da bi bila zadeva veliko bolj dramatična in filmična. Pa da bi seveda lahko naredili več kot eno sezono.

Zakaj se takšna zveza ne obnese?

Ker je svet tako urejen, da ni "normalno", če je takšna razlika v letih. In mi se kot ovce vedno ravnamo po tem, kako je svet urejen, namesto da bi se ravnali po svojem srcu. In tako so take zveze obsojene na propad. Prevelik je pritisk od zunaj! Je pa res fino pisati takšno serijo, ker z distance vidiš, kako si bil v neki zvezi nedorasel.

Ste videli svoje napake?

Seveda. In ko pišeš z distance, vidiš, da si bil včasih sam večji kreten kot partner.

Potem se Tini posredno opravičujete?

Ne, nikakor, zakaj bi se opravičeval. Za tango sta potrebna dva (smeh). Oba sva bila super, oba sva bila kretena, a kar je najpomembnejše – na koncu koncev sva se v teh štirih letih imela res nepozabno.

Ko imaš distanco in si objektiven, je vse smešno, v resničnem življenju pa je bilo v tistem trenutku precej žalostno. Težki trenutki z veliko dretja, pretepanja, joka ...

Zakaj si na Poljskem za snemanje svojih serij in filmov tako želijo Slovenca? Ali nimajo svojih režiserjev?

Zakaj pa je v Ameriki kup režiserjev, ki niso Američani? Njim je vseeno, od kod prihaja režiser. To ni komunizem, to je kapitalizem. Njim so pomembni dober scenarij, dobra, talentirana ekipa, hud režiser in ogromen zaslužek. In če bodo s teboj dobro zaslužili, jim je vseeno tudi, če si iz Uzbekistana. In kot kaže, so z menoj dobro zaslužili, če me vedno znova in znova vabijo k režiranju njihovih projektov.

Ste dobro zaslužili tudi sami?

Zaslužil sem 20-krat več, kot bi v Sloveniji, a to ni bistveno. Bistvo je v tem, da tam konec leta dobim ogromno nekega denarja na račun avtorskih pravic, kar pri nas še vedno ni urejeno. Na Poljskem zaslužiš denar, ki ti pripada, ne da bi se zato moral s kom prepirati, pregovarjati. Nimaš občutka, da ti kradejo, kot je to v Sloveniji. Bilo je smešno, ko sem na koncu leta dobil na račun neki denar in sploh nisem vedel, od kje, zakaj, kako. Kje je v Sloveniji denar za moj Tu pa tam? Od vsake prodane vstopnice, od vsakega prodanega DVD, od vsakega predvajanja na TV bi moral dobiti nekaj na račun avtorskih pravic. Serijo na Poljskem sem nehal snemati pred dvema letoma, pa še vedno konec vsakega leta dobivam precejšnje zneske.

Govoriva o štirih, treh ničlah?

O štirih ničlah in navzgor, ampak samo od avtorskih pravic.

In kam gre ves ta denar?

V Člana, seveda. Povej mi enega slovenskega režiserja, ki je toliko vložil v svoj film.

Še vedno napovedujete, da boste dobili oskarja?

Ja, ker če nekaj napoveduješ, potem moraš delati na tem, da držiš obljubo. Oskar je metafora, lahko je tudi canska palma ali berlinski medved (smeh).

A če boste film posneli kot poljski državljan, tega oskarja potem ne bomo imeli Slovenci, ampak Poljaki.

Točno to (smeh). Po poljsko se bom zahvalil predvsem nevizionarstvu kulturne ministrice Majde Širca, državnega sekretarja Stojana Pelka in vseh 100.340.000 vršilcev dolžnosti in direktorjev na filmskem skladu. Scenarij za Člana je prebral Duncan Kenworthy, nekdanji predsednik Bafte ter producent filmov Notting Hill, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen, in rekel: “Če bi bilo slabo, bi našel način, da bi ti to povedal.” Kar pomeni, da je več kot dober!

Zakaj niste šli kar v Ameriko ali Veliko Britanijo? Zakaj ste se ustavili na Poljskem?

Vsaka stvar ob svojem času. Vse se zgodi z razlogom in vsaka stvar ima svojo pot. In kot bi rekli Poljaki – z malimi koraki naprej. Če bi šel v Ameriko, bi morda tam kakšen film zamočil in bi se mi vrata Hollywooda zaprla za vedno. Tako pa lahko delam napake in se učim na veliko manjšem trgu. Na Poljskem, ki pa vseeno ni tako majhen trg, kot je Slovenija, kjer se ne moreš naučiti, kako ustvarjati pod velikimi pritiski filmskih studiev, kar televizija TVN vsekakor je.

V javnosti vas vedno videvamo s kapo. Jo sploh kdaj snamete?

Nošenje kape je postala prava nočna mora. Je pa po drugi strani to postal moj zaščitni znak, tako da nimam druge izbire (smeh).

Potem ste nanjo obsojeni do konca življenja?

Ja, malo je čudno, ampak je res tako. Nekoč bo tale prostor tukaj gor (pokaže na prednjo stran kape, op. a.) veliko vreden, v marketinškem smislu seveda.