Kako se počutite ob zmagi?
Še danes nisem vsega dojel, se mi je pa zdaj, ob prihodu domov, odvalil kamen od srca, saj je bilo fenomenalno, a zelo naporen urnik, tako da sem komaj čakal počitnice in praznike ter da lahko pridem domov.

Verjamemo, da je bilo Abbey zelo garaško pripeljati do finala, glede na to, da ni imela nobenega plesnega predznanja. Koliko časa sta vložila v to?
Petnajst tednov treningov in 13 oddaj. Trenirala sva vsak dan od 10. do 20. ure. V petek smo snemali videobloge, ob sobotah smo ves dan snemali šov, ob nedeljah sem se dopoldne odpočil, ob večerih pa naredil koreografijo za nov ples.

Kakšna učenka je bila Abby?
Izjemna. Res je, da sva morala iti čisto od začetka, saj ni imela nobenega predznanja, a je iz tedna v teden hitreje dojemala korake, se hitreje naučila koreografije, tako da sva lahko iz tedna v teden delala zahtevnejše programe. Vedno bolj zanimivo je bilo. Njen napredek skozi vso sezono je bil neverjeten.

Abbey pa ni le nadarjena, temveč tudi izjemno lepa. Vas je to odvrnilo od bistva?
Moj naziv v tem šovu je strogo profesionalen in me to ni odvrnilo od bistva. Imam dekle, Janette, ki je tudi profesionalka v šovu, hkrati pa sem zelo dober prijatelj s Petrom Crouchom, Abbeyjinim možem. Nikoli ni bilo želje in časa, da bi razmišljala o čem drugem, saj sva bila tako zaposlena in zagrizena. Časa za kaj tako nesmiselnega res ni bilo.

Kaj ta zmaga pomeni za vas, verjetno vam je odprla kar nekaj vrat?
Potem ko sem nehal tekmovati, je bil moj cilj, da bi v plesu dobil neko dobro službo. S šovom se mi je to uresničilo, s tem, ko mi je uspelo Abbey pripeljati do naslova, pa se mi zdi, da sem se tukaj res našel. Upam, da bom z njimi ostal še kar nekaj sezon. Seveda pa se še vedno odpirajo vrata, kar je zelo dobro. Strictly Come Dancing je super, ker je ena od redkih plesnih služb, ki ti omogoča nekaj minut na televiziji, da te ljudje lahko vidijo. Po praznikih grem tako s polno paro naprej.

Kako ste prišli do mesta v šova?
Ustvarjalci oddaje so si prišli ogledat standardno latinskoameriški šov Burn the Floor, v katerem sem plesal tri leta in s katerim smo potovali po vsem svetu. Letos poleti, ko se je šov zaradi premajhnega zanimanja predčasno končal, pa so nas na avdicijo povabili producenti šova Strictly Come Dancing. Lahko povem, da so te avdicije že skoraj manjši projekt, saj moraš tja štirikrat, učenje plesa pa je le en del. Pomembni so tudi intervjuji pred kamero in angleščina, ki seveda ni moj materni jezik, zato sem se moral potruditi tudi na tem področju, a na koncu, hvala bogu, je šlo vse skozi.

Vaša plesna zgodba pa se je začela že pri petih letih, je res?
Plesne čevlje imam obute, že odkar pomnim. Začel sem pri petih, tekmoval pa že pri šestih in vse do 18. leta. Takrat sem prekinil, saj so moji starši v tekmovalni plesni svet vlagali brezpogojno, in ko sem videl, koliko odrekanja in denarja je potrebno – plesni tekmovalni svet je izjemno drag –, nisem imel srca, da bi nadaljeval. Ko sem bil polnoleten in nekako odrasel, se mi je zdelo, da so starši vame vložili že dovolj, ko pa enkrat ni več finančnega vložka, pa nikamor več ne moreš priti. Hvala bogu sem dosegel raven, ko lahko od tega živim.

Ko sva ravno pri denarju, lahko od honorarja, ki ga dobite v šovu, dobro živite?
Honorarji so zasebna zadeva, ker pa gre za BBC in oddajo, ki jo gleda 11 milijonov ljudi, se ne more primerjati s slovenskimi televizijami. Vse je na malo višji ravni.