Sončno in toplo poletje je rajski čas za nas motoriste. Cesta kliče po dogodivščinah. V notranjosti se nam vse smeji, ko vidimo kilometer ovinkov pred seboj in kar poskakujemo od veselja ob lepi vremenski napovedi čez vikend. Takšne občutke in dogodivščine je treba z nekom deliti, ki enako misli in čuti, zato se tudi tako radi zbiramo na motozborih po vsej Sloveniji in še dlje.

Na enem takih motozborov sem spoznala enakomislečega, dokaj simpatičnega fanta, s katerim sva se ob pivu razgovorila o motorjih, primernih cestah in izmenjala obljubo, da se še kaj srečamo. Medtem ko je teden mineval ob delovnih izzivih in načrtovanju popolnega vikenda na motozboru v Puli, se nisem niti vprašala, kako je prišel do moje telefonske številke, ko je sredi tedna klical in vprašal, ali nameravam iti: "Dobiva se po poti, da se ne bom sam vozil." Seveda je v dvoje lepše, nič hudega sluteč pritrdim, čeprav sem bila zmenjena s prijatelji, da se dobimo tam. Komaj sva prispela v kamp, me je že začel predstavljati naokoli vsem znancem kot svojo posebno prijateljico, a sem le odmahnila z roko. Postavila sva vsak svoj šotor, nato me je povabil na vožnjo z motorjem.

Zdaj si ne znam predstavljati, zakaj sem sprejela, saj vendar vozim svoj motor. Odločitev sem kaj kmalu obžalovala, ko je naročal pivo za pivom, me sosednji mizi neznancev predstavil kot svojo punco in se ni oziral na moje pomisleke glede vožnje v takem stanju. V nobenem primeru mi ne bi bilo vseeno, ampak tokrat bi morala jaz sedeti zadaj, tako sem sredi ničesar pobrala šila in kopita ter štopala proti kampu. Zmedena in že pošteno jezna sem se želela pomiriti ob knjigi pri šotoru.

Ko se je vrnil, se je nad mano na ves glas pritoževal svojemu znancu, kaj si predstavljam in kdo da sem, a hitro obrnil ploščo, ko me je zagledal in se je začel opravičevati. Na srečo me je eden od njegovih znancev odvlekel na pivo, da sem uspela zadihati in se umiriti do te mere, da nisem več škripala z zobmi. Kar hitro sem se ponovno znašla na meji obupa, ko sem kasneje v svojem šotoru našla njegovo spalno vrečo, ki jo je vmes pretihotapil noter in nato izginil. Vrgla sem jo na cesto in se odločila, da se s tem ne bom več ukvarjala, ker škoduje mojemu mentalnemu zdravju, in šla s svojimi prijatelji, ki so medtem končno prispeli, žurat.

Danilo se je že, ko sem se uspela odtrgati od druščine in se splaziti nazaj proti šotoru, vesela, da se bom lahko zvila v spalko in se pomirjena zazibala v sanje. Tam pa ... ŠOK! Idiot se je spravil spat v moj šotor! In ker to še ni bilo dovolj, je spal v moji spalki! Bolj mentalno uravnovešenim bi se strgalo, jaz sem pa zlezla v šotor in ga dobesedno izbrcala najprej iz spalke, nato pa še iz šotora in na srečo tudi iz svojega življenja.