Moj najbolj grozen zmenek se je zgodil v mojih najlepših letih. Pri tako težko pričakovanih 18 letih, na tako zelo prelomen dan. Na silvestrovo 1999, na dan oziroma noč, ko so napovedovali konec sveta. Doživela sem že marsikaj, vendar sem bila še vedno nedolžna, in to še edina v družbi prijateljic. Groza! In naslednji dan naj bi bilo konec sveta! Treba je bilo ukrepati.

Nisem imela fanta, niti simpatije, niti nisem vedela, da bi se kdo zanimal zame. Pa je na "pomoč" priskočil moj najboljši prijatelj. Imel je sošolca, ki prav tako ni hotel doživeti konca sveta, ne da bi okusil užitke med rjuhami (vsaj nekaj skupnega pa sva le imela). Prek mojega prijatelja je on dobil mojo številko in jaz njegovo. Kar nekaj časa sva si pisala, našla sem njegovo sliko v šolskem letopisu, videla pa se nisva nikoli. In tako sva se prek telefonskih sporočil dogovorila za prvi zmenek pri njem doma, na silvestrovo 1999. Najprej bi bila sama, ker njegovih staršev ni bilo, potem pa bi se pridružila še njegovi družbi, ki je v sosednjem gasilskem domu žurala za novo leto. Prijatelj mi ga je opisoval kot simpatičnega, prijaznega, nežnega in inteligentnega fanta. Takšnega, da se dekle na slepo zaljubi vanj oziroma v predstavo o njem. Komaj sem čakala silvestrovo. Ko bi le jaz trapa že takrat dojela, da je to le njuna igra, da narišeta še eno črtico. Grrrr….

Cel mesec sem izbirala obleke za zmenek (na pol) na slepo. Pa parfum, pa spodnje perilo, pa depilacijske kreme, pa teme za pogovor … In končno dočakala dan D. Uredila sem se, s sabo vzela celo potovalko stvari in prijatelj me je odpeljal k njemu. Doma sem seveda rekla, da bomo s prijateljicami novo leto pričakale pri eni od njih. In to je bilo prvo leto, da so mi starši dovolili silvestrovati zunaj.

Ko sem prišla k njemu, sem doživela prvi šok. Ni mi bil všeč. Sploh mi ni bil všeč! Tolažila sem se, da zunanjost ni najpomembnejša, saj je drugače baje tako zelo prijazen, odkrit, zgovoren … Kdo že? On že ne. Drugi šok. Pogovor nama ni in ni stekel. Vse teme, ki sem si jih pripravila, sem porabila v prvih desetih minutah, ker več kot en stavek ni trajal noben pogovor. Vsaka minuta tišine je trajala celo uro. Bilo je grozno neprijetno. Tudi zato, ker sva oba vedela, da sva imela namen še v prejšnjem tisočletju izgubiti nedolžnost. Ugotovila sem, da to ne bo mogoče. Rajši bi nedolžna dočakala konec sveta, umrla, ne da bi okusila sladkost ljubezni, kot pa da bi čutila njegovo roko na mojem telesu. Odbijal me je z vsakim pogledom, na bruhanje mi je šlo, samo da je odprl usta. Na pomoč sem klicala vse bogove, svetnike, prosila za čudež, v glavi iskala rešitve in načrtovala pobeg. Iz sanjarjenja o evakuacijskem načrtu me je zbudilo njegovo vprašanje: "Bi gledala TV?" "Seveda," samo da mi ga ni bilo treba poslušati in gledati. In potem šok številka tri. Prižgal je TV in na ekranu nič drugega kot erotični film – pornič po domače. Aaaaaaa, groza!!! Nedolžnemu dekletu, ki ima svoje sanje o spolnosti, o nežnosti, ljubezni, užitku, je predvajal trdo erotični film. In to prav ogaben! Očitno je on imel precej izpiljen plan za najin večer in očitno si je predstavljal, da se mu bo film dogajal v resničnosti. O ne, z mano ne! Pomota!!! Moj odziv in izraz na obrazu sta mu dala zelo jasno vedeti, da je najinega zmenka nepreklicno konec, in tudi zelo natančno sem mu razložila, da ga ne želim videti nikoli več.

Odšla sem v gasilski dom, kjer je njegova družba žurala. Poznala sem samo prijatelja, ki mi je uredil ta "fantastični" zmenek, in ga prosila, naj me pelje domov. Ker smo za to žurko morali prispevati vsak 5000 tolarjev (kar je takrat bilo zelo veliko), sem za domov vzela še en liter vodke, da bi se ga vsaj doma napila – od žalosti in razočaranja. Pa je ena od organizatork videla, da sem dala vodko v torbo, in me pred vsemi obtožila, da kradem. Šok števila štiri. Vsi so me čudno gledali, nihče se ni postavil na mojo stran, niti moj "najboljši" prijatelj niti moj predvideni ljubimec.

Osramočena sem se spravila v avto in vso pot domov jokala. Prijatelj ni mogel razumeti, kako da nisva spala skupaj, ko pa sva imela toliko časa in celo hišo zase! Kreten!

Ko me je pripeljal do hiše, ni bilo nikogar doma. Starši in mlajši brat so praznovali pri sosedu in slišati je bilo glasbo, smeh in veselo družbo. Jaz pa sem bila sama doma. Po katastrofalnem zmenku sem vsa objokana v svoji sobi čakala konec sveta. Družbo mi je delal le Mario Galunič v silvestrski oddaji. Prišlo je odštevanje, prišla je polnoč, vsi na televiziji so se objemali, poljubljali, si voščili srečo in ljubezen, jaz pa sem čakala konec sveta. In ni ga bilo. Nič ni bilo drugače. Zaspala sem v svoji postelji, še vedno nedolžna. Vse je bilo isto kot 1999, samo pisalo se je 2000.

Starši so bili zjutraj začudeni, ker sem bila doma, a sem se izvlekla z nekaj neumnimi izgovori, ki se jih niti ne spomnim več. Fanta z zmenka na slepo sem še nekajkrat opazila na šoli, a sem se mu vedno izognila. Na prijateljevem telefonu pa sem videla sporočilo od mojega nesojenega ljubimca: "Oj! A maš kakšno novo za mene? Pa ne spet kakšne nedolžne nune!" Šok številka pet.

Dojela sem kruto resnico – bila naj bi trofeja, objekt izmenjave med prijatelji. Mogoče pa je bilo leto 2000 zame le prelomno …

Bralka MalaMala