Pri drugem izzivu ste morali biti pozorni na napake pri strežbi. Si sicer pozoren na te malenkosti?

V zasebnem življenju sem na to zelo pozoren, v oddaji pa nisem mogel sploh vklopiti možganov, kaj in kako moram delati.

Ste se pri mizi morda pogovarjali o čem, povezanim s postrežbo?

Pogovarjali smo se o sami hrani, iz česa so … To kar je od nas hotel vedeti šef pri prvem izzivu.

Potem ni nihče za mizo opozoril na kakšno napako?

Niti eden. Sicer smo se pogovarjali o nekem krompirju, ki se nam je zdel surov, a smo se kmalu strinjali, da nam česa takšnega ne bi naredil. Hitro smo se strinjali, da je to najbrž koleraba. Tako, da možgani sploh ne dovolijo, da bi podvomili v šefa. Edino pri sladici smo se vprašali, kaj nož dela tam, kjer je bil. Vsi smo ga le prestavili na krožnik (smeh).

Niste se pa spomnili na nož potem, ko ste stali pred šefom Binetom?

Res je zanimivo, ja … Ko stopiš pred njega in ko imaš samo minuto časa, pozabiš na vse.

Kaj je šlo narobe pri prepoznavanju kakovosti sestavin?

Veste kaj, odločil sem se, da grem tja samozavestno in sem se bolj zanesel na hitrost kot na karkoli drugega. Nič kaj preveč se nisem posvetil opažanju, samo na otip sem se osredotočil. Tvegal sem. Stavil sem na hitrost in na otip. Mislil sem si, da mogoče bo pa uspelo.

Vonju in videzu pa se niste posvečali …

Ne, to sploh ne. Samo na otip. Stvar sem zelo hitro zaključil.

Kaj pa mango, kako si zanj vedel, da je bil pravi? To je bila namreč edina sestavina, za katero ste ugotovili, da je prava …

Za mango se mi je zdelo, da je ravno prav mehek, ostala dva sta bila preveč trda. Pri gosjih jetrih sem zgolj ugibal, ker nikoli nimam opravka z njimi. Prvič sem jih videl. Malo so me presenetili s tem. To je en določen stres in ena izkušnja, kjer vidiš, kako deluješ. Enostavno zamrzneš.

Kakšen misliš, da bi moral biti izziv, da bi se dokazal šefu?

Jaz ogromno delam z mesom, tako da mislim, da bi se lahko dokazal s samo pripravo in kuho. Sicer sestavine poznam, ampak je ta izbor zelo ozek. Sama kuhinja je zelo široka, tako da poznam samo nek ozek izbor sestavin.

Kakšne so tvoje sanje glede kuharske kariere?

Tako ali tako pomagam v družinskem podjetju. Sanje so izpolnjene, ker delam kot vodja v kuhinji. Kaj več niti ne vidim. Imamo družinsko vizijo, kaj bomo delali. Narejen imamo plan za 10 let. Tega se bomo držali, potem pa bomo sproti videli, če bo treba kaj spremljati.

Torej vas kuhanja naučili doma?

V Celju sem hodil v gostinsko šolo, sicer pa ja, doma sem se največ naučil. Nič kaj preveč se nisem posvečal okraševanju in dodajanju česa novega, drugačnega.

Za koga pa bi rekel, da je tvoj kuharski idol?

Sicer teh stvari ne spremljam veliko, pa moram priznati, da je šef Bine res mojster in bi ga človek kar imel ob sebi v kuhinji. Zato sem se tudi prijavil, zaradi ljubega znanja.

Torej si se prijavil zgolj zaradi izkušenj …

Zgolj zaradi znanja in izkušenj, je pa res, da če bi prišel daleč, da bi pomislil tudi malo na denar. V tem začetnem delu pa sem se osredotočal na znanje.