Vam je sedaj morda žal, da ste se pogodili z Barbaro?
Ne nič mi ni žal. Sem prav vesel, da sem spet na prostosti in uživam svoje življenje kot mi ustreza.

Zakaj ste se pogodili za relativno nizko vsoto 5000 evrov?
To vsoto sem predlagal, ker se mi je zdelo, da Barbara ni povsem prepričana, ali si res želi ostati. Nisem hotel tvegati, da bi si premislila. Poleg tega se mi zdi, da je pet tisočakov v redu vsota.

Pravite, da vam igra ni bila tako zanimiva, kot ste pričakovali. Kaj ste pričakovali?
Šlo je bolj zato, da sem pričakoval, da bom na glavni kmetiji, kjer so imeli delo in na kateri je bilo več ljudi. Prijatelj mi je en teden pred vstopom v šov ponudil možnost surfanja na Portugalskem, kar še nikoli nisem počel in sem tako v igro vstopil z rahlim nelagodjem. Pravzaprav sem zaradi tega hotel takoj izstopiti, a sem videl, kako močno si domov želi Kaja. Verjel sem, da se mi bo po drugem dvoboju pokazala ista priložnost, a je žal izpadel Gregor, ki si je tudi sam želel domov in se zato ni bil pripravljen pogajati. Tako sem moral počakati še en teden. Poleg tega pa se mi je zdelo, da v Kmetiji živim zelo podobno življenje kot v svojem gozdu – v katerem sicer ne kradem sosedom - le da imam pristrižene peruti in da samo čakam, da se bo kaj zgodilo. Ker se je zgodilo bolj malo, sem pač odšel ...

Kako je bilo živeti s samimi ženskami?
No, bili sta zgolj dve ženski. To človek že prenese. (smeh) Mi je pa večkrat šlo na živce njuno čebljanje, lahko bi rekel celo kokodakanje, 'tja v en dan'.

S Špelo se nista dobro ujela. Zakaj?
Pravzaprav bi težko razložil, kaj me je pri njej tako motilo, saj še nikoli nisem spoznal človeka, ki bi tako vplival name. Največkrat me je njeno govorjenje dolgočasilo. Ne vem, na splošno mi ni bila zanimiva in je nekako nisem mogel videti kot polnopravnega člana roparske ekipe.

Je Barbara vedno tako polna energije ali samo pred kamerami? Menite, da lahko zmaga?
Ja, Barbara je bila vedno polna energije, dokler nam je zaradi diete in ostalih okoliščin ni začelo primanjkovati. Ni bilo veliko stvari, ki smo se jih lahko razveselili, kar človeka otopi.

Vaš sorodnik je Miha Kavčič. Ste ga pred vstopom vprašali za nasvet?
Z Miho sva daljna sorodnika, ampak z njim sploh nisem v kontaktu.

Kaj ste v šovu spoznali o sebi?
Spoznal sem, da neverjetno ljubim življenje in da mi je škoda vsake sekunde, ki je ne preživim tako, kot si želim. Ljubim svobodo odločanja, kar sem v Kmetiji najbolj pogrešal. Iz tega vidika je bila zelo dobra izkušnja, saj živim, odkar sem igro zapustil, še bolj polno življenje, s še večjim zagonom .

Zdaj ste že nekaj časa zunaj. Vas ljudje prepoznavajo?
Da, dva človeka iz domačega kraja sta me dejansko ustavila in me povprašala o šovu, kakšnega večjega porasta zanimanja pa nisem opazil. Včasih se mi zdi, da me je kdo na ulici prepoznal, ampak ker z rolko drvim mimo njih, me sploh nimajo časa ustaviti.

Imate dekle?
Dekleta trenutno nimam, če sem bil kakšni všeč, naj me kar kontaktira. (smeh) Je pa res, da me sedaj par mesecev sploh ne bo v Sloveniji, tako da si kake prave prepoznavnosti ne obetam.

Nekaj mesecev na leto preživite v prikolici v gozdu. Zakaj? Ste bolj samotarske narave?
Hm, ne vem, če sem po naravi res samotar, ker sem načeloma rad med ljudmi in vedno rad spoznavam nove. Vendar pa sem edinec in sem samote enostavno vajen. V njej se počutim udobno in jo potrebujem relativno veliko - verjetno več kot ljudje, ki prihajajo iz večjih družin. V gozdu sicer nikoli nisem povsem sam, v njem pa preživim toliko časa kot drugi ljudje v hiši ali stanovanju. To mi je dom. Tukaj si kuham, tukaj spim, sem vabim prijatelje na kavo ali čaj ali druženje ob ognju. Trenutno mi gozd predstavlja bazo, kamor si pridem nabrat novih moči. 

Kaj počnete v gozdu?
Ponavadi berem, rišem, pišem, pripravljam drva, da si zvečer lahko zakurim ogenj in gledam zvezde. Je zelo meditativen prostor, kamor pridem sanjarit in razmišljat o skrivnostih Vesolja.

Delati tudi na Irskem. Kaj točno in zakaj ravno na Irskem?
Gre za posrečeno naključje. Štiri leta nazaj sem razmišljal, kako priti do večje vsote denarja, pa mi je prijatelj povedal za sezonsko delo prodajanja koledarjev. O Irski nisem niti razmišljal, a sem tam dobil službo. Vedno zagrabim priložnost za raziskovanje novih krajev. Tako sem ubil dve muhi na en mah. Delam kot poslovodja ene izmed okoli tristotih franšiznih trgovin, ki jih podjetje Calendar Club vsako leto med oktobrom in januarjem odpre v Angliji in na Irskem. V tej trgovini prodajam koledarje različnih naslovov, skrbim za red in cistočo, skrbim za zalogo in po potrebi najamem dodatno delovno pomoč.