Nekaj časa sem se trudila s tekom, vendar vidnih rezultatov na tehtnici ni bilo. Vmes sem še zanosila, na koncu nosečnosti sem tehtala 101 kilogram, po porodu pa sem jih imela kar 95. Sem ena tistih, ki ji dojenje ni pomagalo izgubiti niti grama, kaj šele kakšen kilogram. Oktobra lani sem se odločila, da temu naredim konec. Vpisala sem se v fitnes.

Imela sem velike načrte, kako bom shujšala 20 kilogramov do maja. Shujšala sem približno sedem kilogramov. Vsak dan se udeležim ure skupinske vadbe, pri prehrani sem pazljiva, vendar ne pretiravam, saj še vedno dojim, sem in tja se tudi pregrešim. V tem času sem ugotovila, da po hitri poti ne bo šlo. Če bi si še tako želela, bi mi najverjetneje uspelo, če bi vsak dan več ur preživela v fitnesu.

Kilogrami se počasi topijo, telo se mi je že preoblikovalo, ugotovila sem, da mi vse skupaj ustreza in da ne bom vrgla puške v koruzo, saj so mi trenerji razložili, da tako hitro pač ne gre. Na začetku nisem bila ravno zadovoljna s tem odgovorom, vendar sem se sprijaznila, da hitri rezultati niso dolgotrajni. Najpomembneje je, da ima človek veliko volje in da vztraja do konca. Vem, da bom naslednje leto dosegla želeno težo, če bom še naprej vztrajna. Spomladi pa bom začela z nordijsko hojo.