Občinstvo skoraj nabito polnega stadiona Maksimir sta najprej ogrevali skupini Snow Patrol in The Hours. Obiskovalcev je bilo nekaj manj kot 60 tisoč, saj koncert ni bil popolnoma razprodan. Vstopnice so pred prizoriščem (pre)prodajali tudi za četrtino prvotne cene. Po ocenah ekipe, ki sodeluje pri organizaciji, naj bi se podobna zgodba ponovila tudi nocoj – torej, če še nimate vstopnice, jo boste lahko kupili kar na licu mesta in zanjo morda odšteli celo manj kun oziroma evrov kot tisti, ki so si jo zagotovili že mesece prej.

Uspešen vzlet vesoljske smeti
U2 so mašino vesoljske smeti, kot je Bono poimenoval njihovo velikansko odrsko konstrukcijo, vžgali z novimi pesmimi. Tako so si sledile Breathe, No Line On The Horizon, Get On Your Boots in Magnificent, vse z najnovejšega albuma No Line On The Horizon. Za bend, ki ima tako široko paleto starih uspešnic, je pohvalno, da ljudem servira sveže stvaritve.

Publika je koncert, po burni začetni reakciji, na začetku spremljala dokaj zadržano. Bono je seveda izkoristil priložnost in uporabil svoj šarm, ko je pozdravil mesta Zagreb, Split, Reko in Sarajevo. Najbližja omemba Ljubljane je bila v pozdravu tudi drugim, ki niso iz Hrvaške. Morda mu je kdo prišepnil kaj o slovenski blokadi Hrvaške za vstop v EU, ali pa tudi ne. Vseeno je bilo Slovence videti in slišati skoraj na vsakem koraku in ni bilo čutiti, da bi mu kdo to zameril. Navsezadnje gre za rock koncert in ne za politiko? V primeru Rolling Stonesov bi to držalo, v primeru U2 pa težko, saj so s politiko in aktivizmom tesno povezani. Pa pustimo zdaj to in se vrnimo h koncertu.

Med skoraj 60 tisoč ljudmi na stadionu Maksimir je bilo tudi nekaj tisoč Slovencev. © 24sata

Bil je lep dan oziroma večer
Prvo res glasno reakcijo je občinstvo namenilo hitu Beautiful Day, ki so ga peli skoraj vsi prisotni. Sledil je Elevation in čutilo se je, da se Zagreb počasi odpira irskim rockerjem in da se zidovi med tistimi na odru in tistimi pod njim rušijo. Bono je ponovno pozdravil vse regije, Hrvaško označil za pokrajino s tisoč otoki in začeli so se prvi takti pesmi One, ki jo je jasno in glasno pela (če si lahko drznem) celotna nekdanja Juga. Za trenutek s(m)o bili vsi spet one, torej eno. Bono je med koncertom zahteval, da se ugasnejo luči in da prisotni s svojimi lučkami (to so bili nekoč vžigalniki, danes prej mobilniki) ustvarijo zvezdnato nebo.
Po komadu Until The End Of The World s(m)o kitaristu, ki sliši na ime The Edge, zapeli Happy Birthday, saj je imel ravno včeraj rojstni dan. Nekaj pesmi kasneje je Bono za "svojega" dolgoletnega kitarista, ki je zaščitni znak zvoka U2, na odru odprl tudi šampanjec in ga ponudil tudi preostalima članoma benda, basistu Adamu Claytonu in bobnarju Larryju Mullenu, Jr.

Krasni nori ljudje
Bend je bil izredno dobro uigran in Bono se je vokalno še posebej trudil. Na sarajevskem koncertu pred leti je bil denimo popolnoma brez glasu. "Krasni ludi," je naenkrat izustil Bono in še zdaj nisem prepričan ali je mislil, da smo krasni ljudje ali pač, da smo krasni in nori. V vsakem primeru se je potrudil naučiti nekaj besed lokalnega jezika in tudi to šteje! Vzdušje se je v sredini koncerta ed manj znanimi pesmimi malo poleglo, kar so člani benda izkoristili za hojo po mostovih in pistah svojega 360-stopinjskega odra. Vstopnice Red Zone (Inner Circle), kjer sem bil tudi sam, so res enkratno doživetje, saj stojite tik pod odrom in lahko članom benda, ki so le nekaj metrov stran, sledite.

Kitarist The Edge pa je na odru praznoval rojstni dan. © 24sata

Seks, droge in politika?
Eden izmed vrhuncev koncerta je bila nedvomno pesem Vertigo, saj se je zazdelo, da skačejo prav vsi obiskovalci. Sledila je mirovniška himna Sunday Bloody Sunday, med mirnejšim delom te pesmi pa je Bono odpel nekaj vrstic komada Rock The Casbah skupine The Clash. Klimaks koncerta sta bili legendarni Pride (In The Name Of Love) in Where The Streets Have No Name.
Na oder je prikorakalo okoli sto ljudi, ki so nosili papirnate maske obraza voditeljice mjanmarske opozicije Aung San Su Kji, sicer nobelove nagrajenke, ki je zadnjih 19 let zaradi mjanmarske vojaške hunte večinoma preživela v hišnem priporu. Papirnate maske so bile na voljo tudi publiki – nekateri so si jih po Bonovih besedah "naj bo njen obraz vaš obraz" tudi nadeli. Z videozaslona nas je nato nagovoril še afriški aktivist Desmond Tutu ter se zahvalil za pomoč, ki jo U2 prispevajo prek človekoljubne organizacijo One. Osebno sem imel "politike" že kar malo čez glavo, večina pa je te nagovore spremljala z navdušenostjo, čeprav dvomim, da so vsi, kljub podnapisom v hrvaščini, vedeli za kaj natanko gre. Ampak OK – U2 so pač (postali) institucija, kjer ne gre samo za glasbo, temveč tudi za način razmišljanja.

Čez mejo na U2 kot nekoč po kavbojke v Trst
Bono si je nato oblekel z rdečimi laserji okrašeno črno usnjeno jakno in odpel Ultraviolet (Baby Light My Way) ter neuničljivo With Or Without You, ki je ponovno združila ves stadion. U2 so zaključili z Moment Of Surrender, tretjo po vrsti na novem albumu No Line On The Horizon.

To je bil moj prvi koncert U2, sicer največji koncert na Hrvaškem po nastopu Rolling Stonesov leta 1998. Priporočam vam, da si koncert ogledate, saj je od Ljubljane do Zagreba le dobro uro in pol vožnje. Koncert pa tudi nocoj definitivno NI popolnoma razprodan.

Za zaključek naj še povem, da je Slovenija dobila Madonno in še ta je (kot smo mnogi pričakovali) odpadla, Hrvaška pa je dobila U2 in to kar dvakrat. Na velike koncerte bomo, kot nekoč po kavbojke v Trst, očitno morali hoditi čez mejo, kjer so glede koncertnega dogajanja daleč pred nami ... pa čeprav niso (še) v EU in jih tako radi označimo za Balkance.