V poplavi filmov, ki problematizirajo vojno v Iraku, je zadnji film Kathryn Bigelow, ki se je v zgodovino vpisala s futurističnimi Zadnjimi dnevi, prava osvežitev. Režiserka se je namesto velikopoteznih vojnih prizorov osredotočila na mikrokozmos vojaških specialcev za deaktiviranje bomb, o življenju katerih odločajo sekunde in milimetri, kaos na ulicah pa zamenjala z njegovo odsotnostjo, ki je toliko bolj grozeča prav zato, ker je vse, kar ostane, potencialna smrtna nevarnost, pa naj gre za bombo v avtu ali človeka na telefonu. Vojna je droga, Bigelow na začetku citira novinarja Marka Boala, a to ni vse, kar ji uspe povedati. Brez moraliziranja o ameriški okupaciji, akcijske spektakularnosti in umetnih dialogov namreč nazorno pokaže predvsem življenje z nenehnim pričakovanjem smrti. Strah z adrenalinom nabitega specialca, ki je soočen z bombo, pa je poleg grozljivo minimalističnih posnetkov toliko bolj otipljiv tudi zato, ker je že po prvem prizoru jasno, da vojaki v Irak pridejo umret in ne preživet.